Spoštovana avtorja Tomaž Čas in Ladislav Lipič v Objektivu 5. julija pod gornjim naslovom podajata vsekakor zanimivo in aktualno mnenje o državnih proslavah. Pišeta, da sta že leta 2019 v svojih pisanjih in na proslavah, kjer sta bila slavnostna govornika, opozorila, da ob dnevu državnosti ne slavnostni govornik v državnem zboru RS ne slavnostni govornik na osrednji državni proslavi na Kongresnem trgu nista niti z besedo omenila vojnih veteranov 91 ter njihovega prispevka v vojni za samostojno Slovenijo. Nadalje pišeta, da se je enako dogajalo tudi letos in da vsi politiki ta dan zaznamujejo z razglasitvijo plebiscita in sprejemom temeljne ustavne listine.
Res je, zelo pomanjkljiv in pomenljiv spomin. Predvsem zato, ker niso omenjena dejanja, ki so pripeljala do prevzema popolne oblasti in pogojev za osamosvojitev ter njeno obrambo. In temu ni kaj dodati. V nadaljevanju avtorja prispevka pišeta o akciji Sever, ki je bila nesporno najpomembnejše takšno dejanje v letu 1989, saj je preprečila nesluten razmah uvoženega nacionalizma in stranke, ki je bila osamosvojitveni politiki sovražno nastrojena. Veliko o tem povesta že avtorja, a še premalo, kajti stvari so bile zelo prelomne in kritične in le smelosti in razsodnosti se je treba zahvaliti, da se je akcija Sever izvedla in da se je preprečilo – raje ne omenim, kaj.
Žal pa tudi v prispevku Tomaža Časa in Ladislava Lipiča ni doslednosti, saj ne obravnavata vseh dejanj osamosvojitve enako. Popolnoma pozabita na »carinsko vojno« od 26. decembra 1990 do 8. oktobra 1991 ali povedano z drugimi besedami: vojna, ki je potekala za carino od razglasitve plebiscita do razglasitve suverenosti 8. oktobra 1991. Res je, da carinska vojna ni bila krvava vojna, bila pa je borba za prevzem zveznih oblasti na območju Republike Slovenije. Izbojevana je bila brez izstreljenega naboja, lahko pa bi bile številne žrtve. Le tedanjim upravnikom carinarnic in nekaterim carinikom v Sloveniji gre zahvala, da se je vse skupaj končalo mirno.
Pa ne končajmo tukaj. Ker sta avtorja članka aktivna na številnih področjih in se zavzemata in zastopata veterane vojne za Slovenijo, bi ju na tem mestu vseeno rad spomnil, pa mogoče tudi koga drugega, še na naslednje:
1. Kje so in kdo se spomni na vse druge veterane – borce junija 1991, ki so se borili, pa niso v nobeni evidenci? So primeri, kot borec na Medvedjeku, pripadnik TO, za katerega nihče ne ve, da je tam bil, in ne more priti do statusa vojnega veterana. Tudi niso vsi udeleženci tega statusa uveljavili ali pa ne koristijo pravic, ker zanje ne vedo. Kdo jih omenja?
2. Spomnil bi na to, da bi bil že čas, da se postavi obeležje cariniku Francu Koširju, ki je leta 1991 pripeljal dva tisoč carinikov in devet carinarnic izpod oblasti SFRJ na slovensko stran. Dejanje, vredno generala Maistra.
3. Spomnite se kdaj, da je brionska deklaracija priznala »novo situacijo« in v prilogi I izrecno navedla: »Customs duties shall … be collected by Slovenian customs officials.« Torej carino bodo pobirali carinski uradniki Slovenije; torej je Evropska skupnost slovenske carinske uradnike priznala že 7. julija 1991, Republiko Slovenijo pa šele 12. januarja 1992! Kdo je pripeljal carino iz SFRJ in kdaj? To je priznala celo ministrska trojka Evropske skupnosti. Priznali so, da carinski uradniki in carinska služba niso več del SFRJ. Danes žal za to ne ve nihče, pa je to priznanje sploh prva omemba slovenskih carinskih uradnikov v nekem mednarodnem aktu.
4. Lepo bi tudi bilo, ko bi se v vaših prispevkih večkrat jasno izrekli, da so bili Jože Pučnik, Janez Janša in Igor Bavčar glavni promotorji in vodje na poti do osamosvojitve. Govornikom gre to težko iz ust in tudi zapiše se to sila nerado.
5. Lepo bo, če boste koga spomnili, da je bila ukinitev dneva carinikov leta 2014 velikanski madež za veterane carinike in sploh za osamosvojitev. Da so cariniki leta 1991 dosegli nekaj, kar nam je priznala celo evropska trojka, del slovenske politike pa to po triindvajsetih letih potepta, je nekaj nezaslišanega. Da so ukinili samostojno slovensko carino, vas ne krivim in vem, da tu res nič ne morete. Ta politika, ki je ukinila dan carine, ni mogla biti nikoli iskrena, pa naj govori na slavnostnih govorih, kar hoče; ta politika je bila zgodovinska cunja in enaka oznaka velja za te poslance, ki so glasovali za ta nezaslišani madež. In še vedno sedijo nekatere zgodovinske cunje v parlamentu. Kako je predsednik lahko podpisal tak ukaz?!
6. In podobno kot z ukinitvijo carinskega dneva in njegovega stanovskega praznovanja (ki ga sedaj praznujemo ilegalno!) je tudi z muzejem. Ni ga in ga menda ne bo. Vsi tisti ljudje iz leta 1991 si muzej zaslužijo, ker je bil to enkraten in neponovljiv dogodek konca osemdesetih in začetka devetdesetih let. To ni zgolj novejša zgodovina, je nekaj več. Pomislite, ali doma praznujemo rojstne dneve ali novejšo zgodovino!
7. Zavzemate se za spomenik. Pohvalno, saj po tridesetih letih še vedno ni spomenika. Glejte, te teme, kje in kako bo stal, so ljudje siti. Če ga ne bo tam nasproti parlamenta do petintridesete obletnice … O bog, pa taka država! Danes se postavljajo spomeniki in obeležja vsemu mogočemu in nemogočemu, resnici in polresnici. Osamosvojitev ga nima. Spomenik mora biti pred najvišjim organom v glavnem mestu, vsem viden in svetel opomnik, ki ga enkrat vidiš in nikoli ne pozabiš. Vsem razumljiv in jasen kot kristal! To je spomenik veselja in spomin na najslavnejši in najslovesnejši trenutek zgodovine. Tudi Košir ga nima, niti ulice, niti cariniki nimajo nikjer imena, celo praznik 8. oktober so jim ukinili. Kako čudno in skrivnostno, kot da deluje neka nevidna tuja roka in je to spomenik – pozabe.
Upam, da ne bo nesporazuma. Če kdo misli, da moje pisanje nima nič skupnega z državnimi proslavami in spominom na leto 1991 ter veterani, naj se vpraša, na kom so se leta 1991 lomila kopja? Na carini, če kdo ne ve, in ljudeh, ki so tam delali. No, povedati pa sem hotel predvsem to, da se že več let postopoma briše spomin na leto 1991 in tudi spreminjata pomen in vloga tedanjih časov in akterjev; carina je žal že med izbrisanimi. Povedal sem le nekaj dejstev, jih je pa še mnogo več. Tudi to, da nekaterih stvari in dejstev nikoli ne bo mogoče ugotoviti, ker so mnogi akterji umrli, pisnih virov pa ni, ker se je tedaj delalo tajno in ustno. Spoštovana pisca, prepričan sem, da boste na teh sedmih točkah pri ljudeh in veteranih dosegli visoko stopnjo enotnosti in podpore. Pri tem vama želim veliko sreče in še naprej uspešno delo. Nikar pa naj vaju ne zanese govorjenje o enotnosti v politiki, saj je to v demokratični državi popolnoma deplasirano – mnenja so različna; nekako polovici je bližja leva, drugi polovici pa desna politična usmeritev. In s tem ni nič narobe, celo mora biti tako. To vaju gotovo ne bo oviralo pri vajinem humanem poslanstvu.
