Filmske igralce bodo kmalu začeli digitalno pomlajevati, tako da bodo lahko vedno znova igrali vloge, za katere so sicer že pošteno prestari. Pri tem jim bo pomagala umetna inteligenca. Sam nimam teh težav. Moji prijatelji s televizije, ki živijo od ponovitev, skrbijo, da sem vedno znova mladosten in konkurenčen.
Ko sem pred dnevi prišel na tržnico, nekateri znanci – odslej bodo vsi skupaj uličarji – kar niso mogli verjeti, da sem to jaz. Preprosto se niso mogli načuditi, ko so me zagledali. Pa sem se z njimi začel čuditi še sam. Najbolj presenečena je bila znanka, ki me je sumničavo merila s pogledom, kot bi preverjala, ali nisem nemara kdo, ki se pretvarja, da sem jaz. »Veš, ko tukaj sediš, si tako povlečen, tih in skromen,« mi je hitela razlagati, ko sem jo vprašal, kaj za vraga je narobe. »Včeraj, včeraj pa si bil povsem drugačen,« je nadaljevala. »Kako drugačen?« me je zanimalo. »Ne vem, tako postaven, odločen, kaj pa vem, drugačen pač,« je previdno iskala atribute za tisto, kar je očitno sinoči videla na televiziji. Na trenutke se mi je zdelo, kot bi mi hotela povedati, da bi bilo bolje, če bi bil takšen ves čas. Še dobro, da mi je zjutraj pisal gledalec, ki je prav tako gledal dokumentarec, ki smo ga pred leti posneli za nacionalno televizijo. Tako da sem lahko v hipu doumel, za kaj pri vsem skupaj gre. »Ah, to je bila ponovitev,« sem jo hotel pomiriti, ona pa je še kar vztrajala, da je to nemogoče, saj me je vendarle videla na lastne oči. »Ja, ampak ponovitev …« In bog ve, koliko ponovitev te iste oddaje so na naši nacionalni televiziji že zavrteli, ne da bi to vedel; kolikokrat so me zamrznili, pomladili in odrešili samega sebe.
Ko me je nekdo izza omizja vprašal, kdo je bil avtor oddaje, sem hotel instinktivno odgovoriti, da je že mrtev, a sem se v zadnjem hipu ugriznil v jezik, čeprav tudi to, da je že mrtev, ne bi bilo daleč od resnice. Veš, on je prekarec, njega ni več tam; je zgorel kot šibica, bi dejal B. B, ki je tudi sam posnel kopico takšnih in podobnih dokumentarcev; proti koncu svoje ustvarjalne in življenjske poti pa se je skupaj s sindikati tudi boril za te iste prekarce, ki so snemali takšne oddaje, dokler so še goreli. Če bi vedeli, da bodo tako pomagali svojim prijateljem, ki še danes živijo od teh istih oddaj, ki jih v nedogled ponavljajo in z njimi zapolnjujejo programsko shemo, bi bili morda tudi oni živi, tako pa, jebi ga – kdor nima televizorja, ne more vedeti.
In sem se spomnil, kako so me ti isti prijatelji na delovnem sodišču razglasili za uličarja, ki je le tu in tam prišel s ceste in naredil kakšno radijsko oddajo, nato se je vedno znova vračal na ulico; medtem ko so oni pridno sedeli v svojih pisarnah in delali; to je bil argument, s katerim so se me za vedno rešili, saj kot uličar nisem mogel dobiti službe. Torej oddaje, ki sem jih tako kot oni naredil za ta isti radio, ki je v lasti vseh nas, saj živi od proračunskega denarja, posledično od naših davkov, vendarle niso štele. Danes sem jim seveda hvaležen, a takrat mi ni bilo vseeno. Nekako nisem bil vesel, da sem uličar, ko sem se znašel pred sodiščem, dobesedno na cesti. Skratka, biti uličar ni vedno atribut, s katerim bi se lahko hvalili, sploh kadar pridete na sodišče v vlogi prekarca. Tudi zaradi te zgodbe sem bil kar malce začuden, ko sem opazil, kako so se pri nas čez noč vsi začeli razglašati za uličarje po tistem, ko je funkcionar Košarkarske zveze Slovenije izjavil, da njemu ulica ne bo govorila, kako naj vodi reprezentanco, in da ne bo zamenjal selektorja. Ta njegova izjava je sprožila pravcato ulično revolucijo, tako da samo še čakam, kdaj se bodo vsi ti uličarji vrnili na ulico, od koder naj bi navsezadnje prišli vsi. Pa se ne bodo, vsaj še do jeseni ne, bi si upal staviti.
* * *
Sicer je tržnica še eden redkih prostorov, kjer lahko v našem mestu srečaš uličarje ali vsaj blede sence teh istih uličarjev, ki bi se v svojih najboljših uličarskih časih požvižgali na nekega sekretarja, skritega v pisarni, med sebi enakimi »uhljebi«, ki so ulico zamenjali za sigurno službo in v njej pozabili, kaj je to prava ulica. Res je, ulica in košarka sta bili od nekdaj prijateljici, zato ni naključje, da je ravno ta šport posebej povezan z mestnim asfaltom, na katerem je zgorel že marsikateri uličar. Kajti uličarji še kako dobro vedo, kako se urbana kultura križa s košarko in koliko uličnih prijemov je mogoče implementirati v resno košarko; tukaj mislim predvsem na različne provokacije, s katerimi je mogoče iztiriti boljšega nasprotnika. Pa smo pri Grčiji in našem porazu proti njej.
S prijateljem sva se takoj spomnila Čančarja, ki ima prstan NBA-prvaka, na tisti usodni tekmi pa ni dosegel koša. Seveda sva se čudila, zakaj ga je selektor Sekulić držal v igri tudi, ko je bilo vsem jasno, da je zaradi poškodbe in dolgega okrevanja izgubil tekmovalni ritem, za nameček pa je deloval nekolikanj prestrašeno, tako da je bilo na daleč videti, kako se muči; skratka, to smo opazili vsi, le on ne. Kako se je tekma obrnila, ko ga je, sicer pet minut prepozno, zamenjal proti Novi Zelandiji, smo prav tako videli vsi, ki imamo vsaj nekaj občutka za košarkarsko igro. Ja, tudi z ulice, na kateri so kdaj zaigrali tudi profesionalni košarkarji in včasih celo izgubili proti nam, navadnim uličarjem seveda.
Fantje s klopi, predvsem Hrovat in Cerkvenik, so vrnili bojevitost, žar in ritem v igro, zato je bilo spet lažje igrati tudi vsem drugim z Luko Dončićem na čelu. Vendar pa je Sekulić kljub vsemu temu tudi proti Grčiji ponovil vajo in pozabil na svoje adute s klopi oziroma je raje znova poskusil s Čančarjem vse do bridkega konca. Prijatelja sem opozoril na dejstvo, da bi moral naš strokovni štab, če lahko temu zboru začudenih sploh tako rečemo, prekiniti nalet Grkov z minuto odmora, saj je bilo takoj jasno, da jim gre vse od rok, kar je najslabši možni scenarij, kadar igraš proti njim. Pa ni bilo nič, nobenega time outa, ne pri rezultatu 0:9 ne pozneje, dokler ni bilo prepozno; kot bi imeli v igri Bryanta, so selektor in asistenti čakali, kdaj se bo usoda obrnila v naš prid. Pa se ni, ker Luka ni mogel več krpati vseh lukenj, ki so nastale v tej ekipi že pred nesrečno tekmo proti Poljski, za nameček pa je vsak poskus Čančarja odneslo z vetrom, ki je pihal z naše klopi.
Debata je nemudoma nanesla na prekaljene evropske trenerje, ki bi v takšnem trenutku že trikrat prekinili tekmo in poskušali igralcem predstaviti rezervi plan; če bi bilo treba, bi jih opozorili na prekrške, ki so pogosto pravo zdravilo za tako navdihnjenega nasprotnika; male prekrške, seveda, na pravih igralcih, spremembo obrambne postavitve in še je tega, kar se da narediti, če čutiš igro in poznaš svoje igralce. Naš selektor pa je samo gledal in se čudil, zakaj nam ne gre; kot kakšen velikan, ki trenira velikana, za katerega vsi vemo, da se bo prej ali slej zbudil. O ne, nismo velikani in še dolgo ne bomo, pa čeprav imamo enega velikana, ki je že pošteno utrujen od vlečenja voza s praznim senom. Za vse to pa sta odgovorna zveza in tisti, ki je zanetil upor uličarjev, odgovoren za nazadovanje celotne slovenske košarke, ne zgolj reprezentance, ki črpa iz bazena mladih, ki so vmes pobegnili.
Seveda, res je, da so igralci tisti, ki igrajo, in ne selektor, a pri reprezentanci ta hierarhija ni tako samoumevna kot v klubski košarki; obstaja priprava na tekmo, vzpostavitev sistema, način igranja, pristop in predhodno uigravanje akcij, posledično pa tudi iskanje najprimernejših igralcev za določene naloge; vse to je naloga strokovnega štaba in na koncu samega selektorja, ki bi moral vendarle na klopi najti kakšnega novega uličarja, s katerim bi vsaj malo pomagal Dončiću, ki je ostal sam na ulici. Kar pa tudi ni tako slabo. Milan Mladenović je z EKV naredil komad, ki bi lahko bil nekakšna himna uličarjev, naslov je Budi sam na ulici. Že sam refren pesmi nam pravi, da je uličar sam in da je tako najbolje in da je sam tudi takrat, ko je v dvorani pet tisoč navijačev, ki dvigajo roke in slavijo, in da bo tako, dokler bodo ulice brez imen.
Odlomek iz knjige Dnevnik čuvaja.
