Neca Falk je bila in ostaja sinonim kakovostne glasbe in interpretacije. Ampak Neca Falk ni le glasbenica, je tudi slikarka, fotografinja in oblikovalka. Leta 2012 je diplomirala na temo o abstraktni fotografiji na Akademiji za vizualne umetnosti in imela istega leta v galeriji Vžigalica svojo prvo avtorsko razstavo. Nedvomno lahko rečemo, da je vsestranska umetnica, ki je in še bo zaznamovala slovenski prostor.
Začniva v zdajšnjem obdobju, tukaj in zdaj. Nedavno ste postali akademska slikarka. Redki se odločijo v zrelih letih za ponoven študij oziroma za vpis na povsem nov študijski program. Kako je bilo vstopiti v študijski svet? Kaj vas je pripeljalo na to pot?Za študij ni nikoli prepozno, če je izziv dovolj velik. Fotoaparat je bil že od nekdaj moj stalni spremljevalec. Razstavljala sem v mnogih galerijah s samostojno postavitvijo pa tudi skupinsko z nekaterimi fotografinjami iz 80. let. Narejenih je nekaj katalogov, naslovnic za ploščke CD pa tudi knjiga fotografij Mie Žnidarič, ki je v bistvu njen vizualni sprehod skozi čas. Akademija za vizualne umetnosti AVA mi je dala veliko teoretičnega znanja iz vseh umetniških smeri: gledališče, video, film, sodobne virtualne možnosti ustvarjanja in tako dalje. No, mene sta zanimali predvsem risba in slikarska tehnika. Leta 2012 sem tako diplomirala na temo abstraktne fotografije. Zatem sem se zaprla v svoj atelje, čumnato, kot mu pravim, in tam ustvarjala.
Vaša prva samostojna razstava po pridobitvi diplome je bila v Galeriji Vžigalica. Po koncu pandemije ste pripravili novo samostojno razstavo. Snujete kaj novega oziroma kaj se dogaja v vaši čumnati?Prva razstava je bila res leta 2012 v Galeriji Vžigalica, kjer sem postavila na ogled oljne slike iz časa študija in nekaj abstraktnih fotografij, ki so se navezovale oziroma so bile izhodišče za dela na platnu. V desetih letih garanja in veselja, kadar mi je domišljija dala informacije, sem ustvarila kar nekaj zanimivih sklopov slik, ki so bile namenjene razstavi v gledališču Glej leta 2022. Koncept je bil beseda – slika. Na platno sem si izpisovala zanimiva dopisovanja s sošolci in prijatelji v daljšem razdobju. Nastala je kronografija nekega časa. Tak je bil tudi naslov razstave – Glej, mesiči!.
Se slikanje pri vas povezuje z glasbo?Gre za podoben navdih ustvarjanja ali
sta to dve povsem ločeni poti?
Vse je povezano med seboj. Včasih je glasba tista, ki mi daje iztočnico, navdih za kako delo. Je pa glasba na starem gramofonu in zdrajsanih ploščah zmeraj prisotna v moji delavnici.
Zajeten del v moji glasbeni poti je soustvarjanje kakovostne glasbe za odraščajoče otroke. V imenitni navezi z mojstri besede, kot sta recimo Kajetan Kovič in Boris A. Novak, ter z izjemnim glasbenikom Jerkom Novakom in drugimi izvrstnimi soustvarjalci so nastale v neminljivi čas zapisane zgodbe, kot so Zlata ladja, Zdravilo za strah, Mačji sejem in ikonični Maček Muri in muca Maca. Murija in Mace ni nikoli dovolj. Kako bi sicer zaspali brez uspavanke? Nujno moramo prebrati tudi vejice in pike. Vizualno podobo kasete, kasneje ploščka in vinilke je na svoj enkratni način izrisal Kostja Gatnik. Vedel je, da sta M & M rokerja. S koncerti smo prepotovali malodane vse kraje naše dežele, tudi zunaj meja so vedeli, kdo sta Muri in Maca. Zapela sta v angleškem in nemškem jeziku. Dali smo ju v deželno zakladnico kot žlahtni glasbeni kamenček. Nisem se ju naveličala.
Leta 1972 ste bili prvič na Slovenski popevki, letošnja Poletna noč je bila posvečena tudi vam. Kako se je vse skupaj začelo in kako ste takrat doživljali te prve nastope? In pa seveda, kako ste se počutili tokrat, ko ste svoje skladbe poslušali v interpretacijah drugih?To je morala biti zanimiva izkušnja.
Festival Slovenska popevka je bila pomembna preizkušnja vsakega interpreta. Sodelovanje z velikimi imeni, kot so Jože Privšek, Mojmir Sepe, Jure Robežnik, Dečo Žgur in Jani Golob, je bila izjemna čast. Pesnice in pesniki so ustvarili besedila, ki so bila izrazito pripovedna, časovno neomejena. Njihova merila v kakovosti so bila visoka. Prva snemanja v studiu so pokazala zrelost, predvsem pa glas, ki je moral biti intonančno brezhiben. Festival Poletna noč pa je bil tokrat zanimiv tudi po tem, da je imela vsaka skladba alternacijo z izvajalci iz tujine. Zanimivo je bilo slišati njihove aranžmaje na našo skladbo. Posebej pa bi se rada zahvalila prirediteljem, ki so nas na tako enkraten način izpostavili. Festivalu Ljubljana, Patriku Greblu, godalni sekciji simfoničnega orkestra za glasbeno voščilo. Mario Galunič pa je res izbrskal vse naše več ali manj skrite talente, na katere smo že skoraj pozabili. Vsi na odru so res storili vse, da je nastal čaroben, nepozaben večer.
V nadaljevanju vaše kariere ste tudi sami pisali besedila. Zasledil sem vašo izjavo, da vselej izhajate iz besedila, da vam mora v zasnovi najprej in predvsem ustrezati besedilo, kar pa se ob poslušanju vaših interpretacij seveda še kako začuti. Torej kdaj je besedilo takšno, da ga sprejmete, kaj je tisto, kar vas pri besedilih pritegne? Na kateri točki si rečete, aha, to je to?Poglobljeno sporočilo je tisto, ki stopi vate, vse drugo je mlatenje prazne slame. Rada sem sodelovala z Andrejem Brvarjem, ki se je imenitno ujel z Janijem Golobom in besedilo ter glasba sta zaživela. Prelepa je pesem Elze Budau Za topoli nekje si ti. Vse so bile zapete na Popevki. Lahko rečem, da je arhiv dobrih stvaritev precej bogat. Kasneje so se pridružili tudi Andrej Šifrer, Andrej Pompe in mnogo drugih avtorjev. Hvala vsem.
Vsako obdobje je bilo zaključena celota. Raziskovanje in preizkušanje, kako se vživeti v neraziskano. Vsakokrat na novo v drugi zgodbi. Mala arheologija v glasbi. To me je gnalo. Krasno je bilo v ljubljanski Drami, kamor naju je z Benčem povabil Zvone Šedlbauer v predstavo Živite kot svinje. Pela sva songe, ki so še vedno aktualni. Divjala sem kot Muha v predstavi Smrad opera v Slovenskem mladinskem gledališču, za katero je libreto napisala Svetlana Makarovič, in ne nazadnje sva z Vito Mavrič peli songe v Mestnem gledališču v predstavi U slovenačkim gorama. Songe je uglasbil Urban Koder na podlagi pesmi Ervina Fritza. Pesmi so bile polne bodic.
Od vas je na odru vedno žarela silovita energija, kot da ste tam prvič in zadnjič. Vas je tako intenzivno predajanje kdaj utrudilo? Bi danes naredili korak nazaj, nastopili rutinsko?Polnokrvni pristop do konca, če tega ni več, je sestop edina prava možnost.
Zadnji album ste izdali leta 2014, natanko pred desetimi leti. Od takrat vas le redko ujamemo na kakšnem nastopu. Namenoma?Album Od daleč avtorja Boštjana Narata je bil predstavljen na koncertu v Kinu Šiška. Gostovali smo po vseh poletnih dogajanjih in to so bili pravi pesniško-glasbeni večeri. Bomo videli, kaj sledi.
V glasbi ste prisotni že več desetletij in pustili ste močan pečat, kajti Neca je samo ena. Glede na vašo zares dolgo in plodno glasbeno pot me zanima vaš pogled na današnjo glasbeno sceno. Jo spremljatein kaj menite o njej?
Tako kot je bilo zmeraj, je dobra muzika in taka, ki je pač ne poslušam. Vsak čas prinese drugačnost, vendar pa klasika ostaja vedno enaka.
Vse življenje predano ustvarjate.Si predstavljate, da ne bi bili umetnica, glasbenica, slikarka? Če bi začeli od začetka,
bi šli po isti poti, bi kaj spremenili?
V vse to bi vstopila še enkrat, ni pa nujno, da v enakem vrstnem redu.
