Plazovi z dolgim iztekom so prisotni na Zemlji in Marsu, vendar še ni povsem znano, kaj jih sproži. Kot so pokazale fotografije vesoljske misije Cassini, je najverjetneje, da segrevanje ledene površine omogoča, da se plazovi ne ustavijo. Pot, ki jo običajno prepotujejo plazovi na Zemlji, je krajša od dvakratnika navpične razdalje, ki jo prepotujejo. Plazovi z dolgim iztekom pa lahko v horizontalnem smislu prepotujejo celo tridesetkrat večjo razdaljo od dolžine vertikalnega padca. Razlog za ta pojav je še zdaj neznan, vendar obstajajo dve najverjetnejši teoriji. Prva teorija pravi, da zaledenela površina omogoča daljšo pot, druga pa, da močni zvočni valovi plaza naredijo kamenje takšno, da se vede vse bolj kot tekočina.

Kelsi Singer iz Univerze v Washingtonu in St. Louisu poskuša dokazati ti dve teoriji. Vendar nastopajo težave: "Omenjeni plazovi so v razsežnosti celotnega planeta, zato ga ne moremo izvesti v laboratoriju," je povedala Singerjeva. Prav tako je poudarila, da so ti veliki plazovi bolj podobni tistim na ledu, kot pa na kamenju in prsti. Imajo pa "Sturzstroms" drugačno gravitacijo in so brez atmosfere. A vseeno, bi po besedah Singerjeve morali delovati na enakih principih kot na Zemlji.

Lapetus je drugačna od ostalih nebesnih teles

Lapetus je zanimiva predvsem zaradi njenih lastnosti: je, kot pravijo znanstveniki, zmečkana sfera, ki je debelejša na svojem ekvatorju kot polih in je pokrita z grebeni, ki lahko dosežejo višino do 20 kilometrov visoko. Poleg tega vsebuje kraterje, ki so lahko globoki do 25 kilometrov. Ta ledeni satelit ima poleg Marsa največ ogromnih plazov v našem osončju. Razlog, po besedah prof. William McKinnona iz Univerze v Washingtonu, je predvsem zaradi Lapetusine topografije. Kot je razložil McKinnon, omenjena luna ni povsem okrogla, zaradi velikih kraterjev in ostalih grebenov, ki so lahko globoki oziroma visoki več kot 20 kilometrov.

Po poročanju BBC je Singerjeva v preteklosti iskala razloge za lomljenje ledu na površju Laputusa, a je po naključju našla dokaze o 30 plazovih – 17 kraterskih in 13 grebenskih. Znanstveniki so raziskovali koeficient trenja. To pomeni, da so računali, kako naj bi material v plazu postopoma zmanjševal svojo hitrost. A so ugotovili, da je stopnja trenja manjša kot stopnja trenja ledu na Zemlji. Razlog naj bi bil v sami strukturi tamkajšnjega ledu, ki je združen z ostalimi gmotami. Medtem ko gmota polzi, zaradi trenja segreva led in plaz se vedno bolj obnaša kot tekočina. Tovrstna iznajdba je lahko vzorec za raziskovanje plazov na zemlji, so še povedali znanstveniki.