Dr. Joao Munoz-Doran je odkritja predstavil na prvem skupnem kongresu za evolucijsko biologijo, ki je potekal v kanadski Ottawi. Munoz-Doran je s sodelavci izdelal pasje "družinsko drevo“, na katerem so povezali odnose med vsako od več kot 300 vrst psov.
"Primerjali smo vrste, ki imajo precej različne diete,“ je za BBC Nature pojasnil dr. Munoz-Doran. "Razdelili smo jih na mesojedce, hipermesojedce, katerim meso predstavlja 70 odstotkov diete, in vsejedce.“ Predniki sodobnih volkov pripadajo skupini hipermesojedcev.
Analize, ki jih je opravila skupina, razkrivajo, da so se značilne poteze volčje lobanje – močne čeljustne mišice in povečani kočniki – pričele razvijati, ko so njihovi predniki prvič začeli loviti v skupinah.
Sprememba vedenja se je pričela pred osmimi milijoni let, ko se je po Aziji, Evropi in Severni Ameriki širilo odprto območje, kjer niso rasli gozdovi. Ko ni gozdov, ki bi oviral gibanje, se velik plen prične zbirati v skupinah, da bi skupaj uspešneje pazili na bližajoče se plenilce. Posledično so svoje vedenje morali prilagoditi tudi predniki volkov, ki so velik plen odslej lahko ločili od skupine zgolj z medsebojnim sodelovanjem.
Več generacij kasneje so se v prednikih volkov pričeli premiki na področju oblike čeljusti in zob, saj so v novih pogojih svoj gen na naslednjo generacijo pogosteje prenašali psi, ki so bili uspešnejši v lovu in imeli boljše pogoje za preživetje. Razvili so močne mišice za zapiranje čeljusti, večje zobe in kosti, ki so bolj odporne na upogibanje, ki so potrebne za prenašanje fizičnih sil, ki so prisotne med grizenjem plena.
Raziskovalci pojasnjujejo, da imajo udomačeni psi precej dobre razloge za grizljanje kosti, saj so njihova telesa pravzaprav orodja namenjena prav takšnemu početju, orodja pa kličejo po uporabi.
