Stephen Hawking, ki od svojega 21. leta trpi za boleznijo gibalnih nevronov in je bil zaradi nje večino svojega življenja preživel priklenjen na invalidski voziček, je bil v petek izpuščen iz bolnišnice. Dan po tem bi moral nastopiti na simpoziju cambriške univerze. Ker je bil še vedno zelo slaboten, je za udeležence simpozija posnel govor, ki so ga nato zbranim predvajali. Tudi brez svoje prisotnosti je ob koncu predvajanja posnetka govora veliki znanstvenik požel dolg in topel aplavz, poroča BBC.

Govor z naslovom Moja kratka zgodovina (A Brief History of Mine) je zbrane prepričal, da je 70 letni Hawking dokaz za to, da je z močno voljo moč doseči prav vse. Kljub temu, da ni znal tekoče brati do svojega osmega leta starosti, da je njegova pisava predstavljala nočno moro za njegove učitelje in da se lahko z drugimi pogovarja samo s pomočjo računalnika, se je v zgodovino zapisal kot eden izmed največjih znanstvenikov našega časa.

Zbrani so njegovemu govoru pozorno prisluhnili (Foto: Daylife).

Kljub težki bolezni, je vztrajno gledal v zvezde

V svojem govoru je Hawking pozval vse zbrane, da naj nadaljujejo z raziskavami usmerjenimi v proučevanje vesolje. Dodal je, da je v raziskovanju vesolja prihodnost človeštva. Zbrane je pozval naj bodo radovedni in da naj si upajo raziskovati tudi tiste stvari, ki se zdijo nepomembne. "Zapomnite si, da je potrebno gledati v zvezde in ne pod noge,“ je še poudaril. 

Kljub vsem svojim dosežkom pa veliki mož ostaja skromen. V svojem govoru je poudaril, da se je poznavanje vesolja v zadnjih 40 letih močno spremenilo in da je ponosen nase, da je lahko k temu prispeval svoj delež, čeprav majhen, poroča Guardian. Hawking je znanost in vesolje zagotovo približal malemu človeku in za vedno spremenil nekatere poglede moderne fizike. Njegova knjiga Kratka zgodovina časa, ki jo je napisal leta 1988, pa je bila nekaj časa celo ena izmed najbolje prodajanih knjig in to kljub temu, da ne velja ravno za poletno čtivo.

Hawking še vedno poučuje matematiko (Foto: Reuters).

S svojim vztrajnim bojem z boleznijo, ki se navadno izkaže za smrtno v prvih petih letih po tem, ko je bolniku postavljena diagnoza, pa je med drugim spremenil tudi medicino in proučevanje bolezni gibalnih nevronov.

Znanost ga je zanimala že kot otroka

Stephen William Hawking se je rodil 7. januarja 1942 v Oxordu v Angliji. Njegov oče Frank je bil po poklicu biolog raziskovalec, njegova mati Isobela Hawking pa je že, ko je bil Hawking še deček, opazila, da ga zelo zanima znanost. Sprva se je vpisal na študij matematike na univerzo v Oxfordu. A se je kmalu usmeril v fiziko.

Po končanem študiju matematike ga je bolj pričela zanimati astronomija. Leta 1962 se je zato vpisal na študij astronomije in kozmologije na Cambridge. Kmalu zatem je zbolel za boleznijo gibalnih nevronov, zaradi katere je skoraj povsem ohromel. Bolezen pa ga pri njegovem raziskovanju ni ustavila. Še vedno je zelo dejaven kot profesor matematike na Univerzi v Cambridgeu. 

Leta 1965 se je poročil z Jane Wilde s katero sta bila poročena skoraj tri desetletja. Leta 1991 se je zakonski par razšel, saj je Jane ugotovila, da je imel Hawking razmerje s svojo negovalko, Elaine Mason, s katero se je poročil leta 1995. 

Foto: Daylife

Pionir raziskovanja črnih lukenj

Njegovi glavni področji raziskovanja sta teoretična kozmologija in kvantna gravitacija. Je vodilni raziskovalec teorije črnih lukenj in nastanka vesolja. Med drugim je Hawking na dokaj presenetljiv način dokazal, da črne luknje izhlapevajo, ko se dva povezana osnovna delca, delec in antidelec, ločita s singularnostjo, kar enemu izmed njiju omogoči, da se iztrga ven iz dogodkovnega obzorja. Poleg tega pa je poznan tudi po tem, da zagovarja teorijo o vzporednih vesoljih.

Za svoje delo in znanstvene dosežke je leta 2006 dobil tudi Copleyjevo medaljo - najuglednejše priznanje, ki jo podeljuje Kraljeva družba iz Londona.

Poleg tega, da je profesor in znanstvenik pa je tudi avtor več znanstvenih monografij. Poleg Kratke zgodovine časa (A Brief History of Time) iz leta 1988 je napisal še, Črne luknje in otroška vesolja (in drugi eseji) (Black Holes and Baby Universes and Other Essays), Vesolje v orehovi lupini (The Universe in a Nutshell), skupaj z R. Penroseom je napisal knjigo z naslovom Narava prostora in časa (The Nature of Space and Time) in skupaj z L. Mlodinowom Krajšo zgodovino časa (A briefer history of time).