Večina uporabnikov je v Pjongjangu, dom elite in oblastnikov, ki imajo dovolj denarja, da si lahko privoščijo tehnološke izdelke in zanje plačujejo naročnine. "V dveh letih je bila zabeležena astronomska rast,“ je povedal Michael Hay, odvetnik in poslovni svetovalec, ki že sedem let živi v prestolnici te države.

Pred dvema letoma je bila manj kot 70.000 uporabnikov.

"Vse natakarice jih imajo in uporabljajo. Da ne govorimo o poslovnežih. Nikoli se ne ločijo od njih, pogovore v resničnem življenju zelo pogosto prekinjajo številni klici z mobilnih številk,“ je še pojasnil.

Avtoritativne oblasti so po poročanju Reuters prepoved uporabe mobilnih telefonov preklicale leta 2008, ko so sklenile pogodbo z egiptovskim podjetjem Orascom, ki je postavil omrežje 3G. Ta mesec je inštitut Nautilus objavil poročilo, po katerem v Pjongjangu mobilni telefon uporablja 60 odstotkov posameznikov, starih od 20 do 50 let.

"To še posebej velja za mlajšo generacijo v dvajsetih ali tridesetih letih življenja, kot tudi za poslovneže, mobilni telefoni so razumljeni kot bistvena sestavina njihovih življenj, veliko mladih pa si življenja brez njih sploh ne predstavlja več,“ je zapisano v poročilu.

Pocenitev in evro paketi

To leto so celo pocenili naročnine in ostale stroške v povezavi z mobilno telefonijo, s čimer se je povpraševanja bistveno povečalo. Predstavitev "evro paketa“ pa izolirani severnokorejski oblasti omogoča dotok močno zaželene evropske denarne valute.

Še vedno so onemogočeni klici v ali izven države, poleg tega ni interneta. Vlada še vedno nadzira pretok informacij iz ali v državo.

Omrežje 3G pokriva 94 odstotkov severnokorejske populacije, a komaj 14 odstotkov teritorija, kažejo podatki Orascoma. Sicer Severnokorejci, ki so zbežali v južno sosedo, pravijo, da so stroški v povezavi z nakupom mobilnega telefona in naročnine zelo visoki, zato si marsikdo tega ne more privoščiti.

Telefoni stanejo približno 260 evrov, medtem ko povprečni mesečni dohodek na prebivalca znašal 11 evrov. Pogosti so tudi nelegalni poceni kitajski ponaredki, običajno pa jih imajo tisti, ki živijo ob meji.