Boj proti kačjim pikom je težak tudi zato, ker pogosto ni mogoče ugotoviti, za pik katere vrste kače gre. To je zlasti težko ugotoviti v revnejših državah, tudi zato, ker prihaja do ugrizov ponoči na podeželju, kjer nimajo elektrike in javne razsvetljave. Za žrtev pa je največja težava, ker težko dobi hitro zdravniško pomoč, preden strup postane smrtno nevaren.

Lani je mednarodna skupina raziskovalcev iz Kostarike, Avstralije, Brazilije in Velike Britanije objavila strokovni članek, v katerem je pozvala k bolj celostnemu pristopu pri soočanju s kačjimi piki. Zahtevali so predvsem, da se več energije vloži v bolj natančno ocenjevanje, koliko ljudi na leto kače pičijo in kakšne so posledice teh pikov. Poudarjajo, da bi bilo treba opraviti več raziskav, v katerih bi ljudi neposredno spraševali o njihovih izkušnjah s kačjimi piki in ki se ne bi opirala na poročila iz bolnišnic.

Indija: milijon pikov na leto

Takšne študije, ki se opirajo na neposredne ankete ljudi, kažejo, da sta smrtnost in invalidnost, ki ju povzročajo kačji ugrizi, veliko večji, kot kažejo uradne statistike. Tako na primer rezultati raziskave na univerzi v Torontu, ki temelji na anketah na indijskem podeželju, kažejo, da v Indiji kače pičijo milijon ljudi na leto. O tem je BBC posnel dokumentarni film One Million Snakebites.

Indija je zelo znana po tem, da ima veliko kač različnih vrst. Kraljevska kobra je dolga pet metrov in ima dovolj strupa, da bi z njim ubila tudi do 30 ljudi. Toda ni ravno najbolj nevarna, saj živi bolj v neprehodnih delih pragozda južne Azije in zelo redko pride v stik z ljudmi.

Štiri najnevarnejše kače v Indiji so naočarka, verigasti gad, puščavska pursa in krajt. Za človeka niso nevarne le zato, ker so zelo strupene, ampak tudi zato, ker jih privabijo podgane, ki se rade hranijo s človeško hrano, zlasti poljskimi pridelki. Te štiri vrste kač tako pogosto živijo v bližini človeških bivališč.

Za sožitje med ljudmi in strupenjačami

Strokovnjaki za okolje in zdravniki se bojijo, da bo s povečanjem števila ljudi začelo rasti tudi število nevarnih srečanj med človekom in kačo. Eden od načinov za reševanje te težave je, da se poskuša najti način za bolj harmonično sobivanje ljudi in kač. V dokumentarcu BBC je tako mogoče videti indijskega strokovnjaka Romulusa Whitakerja, ki poskuša lokalno skupnosti poučiti o kačah, ki živijo v njihovi okolici. Z več znanja o kačah in spoštovanjem njihovega življenjskega prostora bi bilo mogoče najti sožitje. Morda bi to pri nas lahko primerjali s sožitjem med človekom in medvedom.

Kot pravi Whitaker, ki je ne le strokovnjak za kače, ampak tudi ljubitelj teh zanimivih živali, s poznavanjem kač tudi kraljeve kobre ne bomo več preganjali. Življenjski prostor te najbolj nevarne kače se z izsekavanjem pragozda zmanjšuje, a za zdaj še ni med najbolj ogroženimi vrstami.

Problem izdelave protistrupa

Whitaker je sodeloval s plemenom Irula, ki ima dolgo tradicijo lovljenja kač. Z njimi je ustvaril proizvodnjo kačjega strupa za laboratorije po vsej Indiji, ki izdelujejo protistrup, edino učinkovito sredstvo proti kačjim pikom. Vsekakor je pravi protistrup težko izdelati, ker mora vsebovati protitelesa za pike vseh vrst kač.

Za podsaharsko Afriko, kje je tudi veliko raznih strupenjač, pa Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) govori o krizi glede proizvajanja protistrupa, ki si ga zaradi visoke cene tamkajšnji ljudje pogosto ne morejo privoščiti. WHO bo s posebnimi smernicami kmalu poskušala postopek izdelave protistrupa napraviti lažji in ga poceniti. Ugledna znanstvena revija Lancet pa je lani objavila globalno pobudo glede kačjih pikov, s katero naj bi si vlade revnih držav pomagale pri proizvajanju najboljših protistrupov in pri vzpostavljanju načina za njihovo uporabo. Pobudo je napisala omenjena ekipa mednarodnih strokovnjakov iz Kostarike, Brazilije, Avstralije in Velike Britanije.

Menda je treba s takšnimi ukrepi pohiteti, saj naj bi po zadnjih raziskavah kače postajale vse bolj strupene. V krvi veveric v Kaliforniji so odkrili, da so vse bolj odporne proti strupu klopotač, a tudi kače se prilagajajo potrebi po učinkovitejšem strupu. To velja na primer za dva metra dolgo klopotačo z juga ZDA, ki lahko z enim pikom, pravzaprav ugrizom, ubije pet ljudi.