Zadnja v nizu številnih raziskav na omenjeno temo, ki raziskujejo povezavo med nasiljem na zaslonu in v resničnem življenju, je vključevala dečke, stare od 14 do 17 let, ki so morali gledati več posnetkov, znanstveniki pa so merili njihovo možgansko aktivnost. Rezultati so bili šokantni. Dlje časa kot so dečki gledali nasilje, ki je med drugim vključevalo huligansko vedenje nogometnih navdušencev in spopade s pestmi na ulici, manj so bili aktivni njihovi možgani. Test potenja pa je pokazal, da so postajali vse manj aktivni tudi telesno.

Posnetki, ki so vključevali manj nasilja, so dečke bolj pritegnili – kar je po mnenju znanstvenikov pokazalo, da jih nasilni filmi dolgočasijo, saj so na nasilje postali že imuni. Ameriška vlada je prepričana, da zaradi tega ljudje pogostokrat zamižijo ob določenih nasilnih dejanjih in kriminalcem pogosteje „pogledajo skozi prste“.

Vodja raziskave, Jordan Grafman, je dejal: „Rezultati so ključnega pomena, saj se otrokom v adolescenci možganske povezave spreminjajo in razvijajo – predvsem tisti centri, ki so odgovorni za nadzor čustev, vedenje in odziv na okolje.“

„Večina ljudi zna ločevati med igranjem video igric in resničnim življenjem, vendar pa v določenih okoliščinah ljudje več ne znajo reagirati. Bodo adolescenti zaradi tega bolj agresivni, glede na to, da se jim zdi takšno vedenje, zaradi daljše izpostavljenosti nasilju, povsem sprejemljivo,“ je dejal. „Mislim da. Predvsem, če so takšnim zadevam neprestano izpostavljeni.“

„Raziskava kaže, da so najstniki manj občutljivi na nasilje in večkrat tudi sami nagnjeni k njemu, saj slednje postajo nekaj normalnega,“ je še dodal.

Ker je bila raziskava usmerjena predvsem na dečke, znanstveniki niso prepričani, da bi deklice reagirale enako, saj so že v splošnem manj agresivne. „Menimo, da se izpostavljenost nasilnim medijskim vsebinam vidi v slabšem čustvenem odzivu in posledično vodi do povezave, da je agresija pravilen emocionalni odziv. Potemtakem pa tudi ustvarja prepričanje, da je nasilje pravilna oblika vedenja,“ so navedli v raziskavi, objavljeni v glasilu Social Cognitive and Affective Neuroscience.