Po teoriji evolucije so se organizmi s pomočjo mutacij in naravne selekcije postopoma razvijali. Z drugimi besedami – spremembe v genih, ki so neki živali pomagale, da se je prilagodila na okolje, so se prenašale iz generacije v generacijo. Na takšen način je riba sčasoma dobila noge in iz vode prešla na kopno. Sesalcem pa se je nato kasneje razvila plavalna kožica in nazadnje tudi plavuti, zaradi česar so se nekatere vrste vrnile v morje.

Medtem ko je zgoraj navedeno transformacijo enostavno razumeti, je razlaga razvoja nekaterih drugih organov, kakor je na primer oko, precej zapletena in za nekatere predstavlja težavo.

Ugledni britanski evolucionist Richard Dawkins je zato v svoji poljudnoznanstveni oddaji Bang Goes the Theory prikazal, kako se je oko od enostavne pege, ki je bila občutljiva na svetlobo, prek razumljivih evolucijskih korakov razvil v popoln organ, s katerim zaznamo predmete, oddaljene tudi več kilometrov, in določimo njihovo barvo.

V preteklosti so bili organizmi, ki so svoj plen lahko videli, v prednosti pred tistimi, ki so bili slepi, zato je bil razvoj očesa nujen. Oko je zelo podobno fotografskemu objektivu. Sestavljeno je iz leče, ki svetlobo usmerja proti fotosenzibilnim celicam na mrežnici, ki predstavlja fotografski film. Informacije, ki jih sprejemajo celice na mrežnici prek živca potujejo v možgane, ki jih pretvori v sliko.

„Da, celo Darwin je dejal, da si je nemogoče predstavljati, kako je med evolucijo nastalo tako popolno oko,“ je dejal Dawkins. „Razum mi govori, da je oko nastalo z naravno selekcijo, saj lahko prikažemo njegove postopne izboljšave. V živalskem svetu lahko najdemo različne oblike oči, ki prikazujejo različne stopnje razvoja v evoluciji.“

Kakšni so bili prvi koraki?

„Poglejmo evgleno, enostavni organizem, ki ima celico, občutljivo na svetlobo. Čeprav ne vidi slike – v bistvu ne vidi ničesar – lahko loči temo od svetlobe. To je bil prvi korak. Bolj razvito oko sestavlja večja površina takšnih celic. Med evolucijo se je površina ukrivila, kar je očesu omogočilo, da je ločilo iz katere smeri prihaja svetloba,“ je pojasnil Dawkins.

„Predstavljajte si, da je oko, ki je bilo podobno skledici, postajajo vse globlje in globlje, tako da ste nazadnje dobili zaprto posodo z odprtino na vrhu. To je pravzaprav primitiven fotoaparat (škatla z luknjo). Z njim je bilo mogoče videti zelo grobo sliko predmeta,“ je dodal.

Dva očesa sta torej delovala kot enostavni fotoaparat, ki je „prikazoval“ precej motno fotografijo. „Rešitev problema leži v leči, ki ima posebno obliko, da na pravilen način lomi svetlobo. Da bi videli jasno sliko, potrebujete zaobljeno lečo – prozorno želatino. Če vzamete vrečko vode in jo postavite pred enostavni fotoaparat, bo slika že bolj jasna,“ je razložil Dawkins.

Če se želatina strdi, se spremeni v enostavno lečo. Pri polžu takšna leča omogoča razlikovanje hrane od plenilca. „Če imate takšno oko, potem je to osnova za naravno selekcijo, prek katere se bodo spremembe prenašale iz generacije v generacijo. Vsaka generacije bo imela svojo obliko leče, vsaka bo boljše kvalitete – vse do razvoja zelo kompleksnega organa."