Tabu ali ne, praksa vsekakor ni nova. Osebni oglasi, s katerimi ljudje iščejo sorodno dušo, segajo, sodeč po novi knjigi, ki raziskuje zgodovino spoznavanja s pomočjo časopisnih oglasov, vsaj tristo let v preteklost. Spletno spoznavanje je samo sodobna različica prvih ženitnih agencij v 17. stoletju, ki so osamljenim samcem z natisnjenimi oglasi pomagale iskati soproge, pravi avtor H. G. Cocks, profesor zgodovine na Univerzi Nottingham v Veliki Britaniji. »Oglaševanje iskanja moža ali žene je bilo vedno tarča kritik, ljudi, ki so se odločili za tovrstno spoznavanje, pa so vedno imeli za svojevrstne izgube.«

Le nekaj desetletij po izumu sodobnega časopisa leta 1690 je novi medij v Veliki Britaniji postal priljubljen način za srečevanje oseb nežnejšega spola. Ženitne agencije so do zgodnjega 18. stoletja doživele pravi razcvet, ko so v imenu moških objavljale oglase, s katerimi so zanje iskale primerne žene.

Biti samski po 21. letu je bilo takrat skoraj sramota. Oglasi so bili za moške pogos to zadnja možnost, da si najdejo življenjsko družico. Tudi če so bili uspešni, se s tem niso hvalili pred prijatelji. »To ni bilo spoštljivo,« dodaja Cocks. »Osebne oglase so objavljali tudi homoseksualni moški in ženske, ki so si kali ljubimce oziroma ljubimke, istos polna seksualna usmerjenost pa je bila tedaj nezakonita.«

Ženitni oglasi so največji razmah d živeli v zgodnjem 20. stoletju, vendar so bila pričakovanja ljudi bistveno manjša kot prej. Večina jih je bila namenjena iskanju prijateljev ali dopisovalcev, posebno priljubljeni pa so bili med prvo svetovno vojno, ko so bili tovrstni stiki zelo modni. Nato so do šestdesetih let spet usihali in oživeli v času hipijevske kulture. A ljudje so bili do njih zadržani, češ da so leglo vseh vrst prevar in perverzij (podobno, na žalost to pogosto tudi drži, velja danes za internet).

Iskanje sorodne duše z oglasi je postalo razmeroma sprejemljivo od sredine do konca devetdesetih let, k čemur je pripomogel razmah interneta. Vse več podrobnosti iz življenja ljudi, skupaj z ljubezenskimi, je v zadnjih letih objavljenih na spletu. Glavna razlika med oglaševanjem v minulih stoletjih in danes je v starosti tistih, ki uporabljajo strani za spoznavanje. Ljudje se v zahodnih kulturah ustalijo in poročijo (če sploh se) dosti pozneje, zato so ženitne spletne strani usmerjene k starejšim samskim ljudem, ki so se k tehnologiji zatekli po ločitvi ali neuspehu drugih oblik spoznavanja. Mladi do tridesetega leta spletnih romanc ne potrebujejo, dodaja Cocks, in poročeni tudi ne.