Na številnih področjih (v okvirih) že vrsto let nastajajo obsežne zamude, ki bi se jih morali politiki lotiti čim prej. Čeprav bi morala država pripraviti celovito poročilo o stanju okolja vsaka štiri leta, je bilo denimo to zadnjič objavljeno leta 2002, hkrati pa po podatkih Zveze ekoloških gibanj čaka na sanacijo kar 15.000 divjih odlagališč. Skupni imenovalec množice opozoril je ureditev problemov v tranzitnem in javnem prometu, zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov in spodbujanje učinkovite rabe energije.

Neizvajanje politik slovenska rakava rana

"Nedosledno izvajanje politik in vsega, kar napišemo v akcijske načrte ali operativne programe, postaja slovenska rakava rana," opaža klimatologinja in članica mednarodnega odbora za podnebne spremembe dr. Lučka Kajfež Bogataj. Slovenija je namreč natanko pred enim letom sprejela akcijski načrt za energetsko učinkovitost, "ki pa se praktično še ni začel izvajati", dodaja Kajfež-Bogatajeva. Podobno je z operativnim programom razvoja okoljske in prometne infrastrukture, sprejetim že februarja 2007. Čeprav je Evropska unija zanj zagotovila kohezijska sredstva, država po besedah Kajfeževe "življenjsko pomembnega okoljskega programa ne izvaja", saj ni zagotovila 15 odstotkov sredstev slovenske udeležbe, ki so pogoj za črpanje kohezijskih sredstev EU. "Skrbi še zlasti to, da finančnih sredstev politika še ni niti predvidela," še našteva Kajfeževa.

"Gospodarsko in finančno krizo bi morali izkoristiti za sonaravno prenovo slovenskega gospodarstva," meni predavatelj na Oddelku za geografijo na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Dušan Plut. Trdi, da bi moralo biti okoljsko merilo med pomembnejšimi pri odločanju o državni podpori podjetjem v težavah.

Čeprav bi morala večja podjetja za nadaljevanje delovanja že leta 2007 pridobiti dokazila o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja (IPPC), v Sloveniji uresničevanje 12 let stare evropske direktive še vedno zamuja.

Promet in raba energije na vrhu seznama

"Načelne zaveze o prehodu v nizkoogljično družbo iz koalicijskega sporazuma je treba uresničiti na strateški in programski ravni," trdi Vida Ogorelec Wagner iz Fundacije za trajnostni razvoj Umanotera, ustrezno pa bi morali po njenem mnenju prenoviti tudi strategijo razvoja Slovenije. Takoj moramo nekaj ukreniti na področju tranzitnega prometa, saj je ta največji razlog, da Slovenija ne izpolnjuje ciljev kjotskega protokola. "Po zgledu Avstrije bi morali uvesti bistveno višje cestnine za tovorni promet," je prepričan dr. Matej Ogrin iz Cipre, društva za varstvo Alp. Z razvojem železniške infrastrukture bi "povečali zmogljivosti prevoza tovora, hitre medmestne železniške povezave pa bi morale prevzeti pomemben del medmestnih migracij".

Od pozitivnih premikov v lanskem letu strokovna javnost omenja pred nekaj meseci sprejeti pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah. Ta bo dodobra spremenil gradnjo in porabo energije, saj bodo morali biti objekti bolje izolirani, četrtino energije pa bodo morali pridobiti iz obnovljivih virov energije. "Čeprav ni popoln, je dober korak naprej," pravi Lidija Živčič iz Focusa, društva za sonaravni razvoj.

Koalicijski sporazum prinaša nekaj dobrih nastavkov v smislu politične volje, "zdaj pa mora vlada preiti od besed k dejanjem," dodaja Vida Ogorelec Wagner.