Pogovori z ministrstvom za šolstvo, ki naj bi jim odprlo vrata učilnic, še potekajo, Milićević pa upa, da bodo prve nasvete lahko delili že z začetkom novega šolskega leta.

Ali mladi razmišljajo o varni spolnosti?

Leta 2006 je bila opravljena raziskava, ki je pokazala, da kar četrtina mladostnikov vstopa v spolne odnose brez kondoma, kar je veliko. To je rizična skupina, h kateri moramo še posebej pristopiti. Mladi sicer že razmišljajo o varni spolnosti in o boleznih, vendar pa imajo zelo omejen dostop do konkretnih informacij, saj se o tem ne pogovarjajo niti v šoli niti doma. Mladi bi morali o spolnosti vedeti več, še preden se vanjo prvič spustijo.

Kje največkrat pridejo do informacij?

Največkrat jih pobirajo na internetu, kjer pa so velikokrat objavljene napačne in zavajajoče informacije, ki se nato širijo naprej med mladimi. Velika težava je, da je le od samoiniciativnosti učitelja odvisno, ali bo znanje o varni spolnosti prenesel na svoje učence. Te naloge se lotijo redki profesorji in starši, ki pa imajo zelo različne pristope in ti so velikokrat napačni.

Zdi se mi, da je primarni namen zaščite pri mladih preprečevanje nosečnosti in ne prenosa okužb.

Res je, mladi se večinoma zaščitijo zaradi preprečevanja nosečnosti, saj ne razmišljajo o tem, da je partner morda bolan. Tako se v dlje trajajočih zvezah odločijo, da bo punca jemala tabletke. Težava pa je, da danes mladi partnerje pogosteje menjajo in stalnega partnerja v resnici ne poznajo.

Je breme zaščite bolj naloženo puncam ali fantom?

Mislim, da je še vedno bolj na puncah, saj fantje običajno pričakujejo, da bo punca poskrbela za zaščito.

Zakaj pa se profesorji tega ne lotijo, ste se pogovarjali z njimi?

Še vedno imamo starejše profesorje, ki so prepričani, da se o spolnosti ne govori, tako kot obstajajo starši, ki se o tem ne pogovarjajo. Problem je celotna družba, ki je zelo konservativna.

Kdaj bi bilo najprimerneje mlade seznaniti z varno spolnostjo?

Pri 13 letih, morda bi lahko začeli že pri mlajših, predavali pa bi tudi starejšim, saj so najbolj tvegana skupina mladostniki, stari med 13 in 17 leti. Je pa treba informacije o varni spolnosti neprestano ponavljati. Čeprav so študenti bolj izobraženi, nanjo velikokrat pozabijo.

Kako pa je s starši, ali jih zanima, kaj njihovi otroci počnejo, ali si raje zatiskajo oči?

Starše zanima, kaj njihovi otroci počnejo, kako se spolno obnašajo, težava je, da se jih veliko o tem zelo nerada pogovarja. Obstaja ogromno družin, ki nikoli ne spregovorijo o spolnosti.

Morda tudi mladi sami niso pripravljeni govoriti o temi s starši, še posebno v teh občutljivih letih, čeprav se starši želijo pogovarjati?

Res je, da je ta zaprtost obojestranska, saj se tudi mladi o spolnosti večinoma nočejo pogovarjati s starši. Mislim pa, da bi slednji morali k otrokom pristopiti bolj suvereno, ne pa da jim spolnost predstavijo na čuden način. Je pa tudi res, da se bo mladostnik laže odprl vrstniku kot pa 20 let starejšemu odraslemu, sploh če ga je ta vzgajal. Na obeh straneh je zapora, ki bi jo bilo treba razbiti. In če mlade pripravimo do tega, da spregovorijo, se bodo tudi starši laže pogovarjali o tem. Zato bi bilo idealno, da bi mi mlade ozavestili, seznanili z informacijami, ti pa bi se potem o njih pogovarjali s starši.

Kako je z dostopnostjo kondomov?

Mlade je še zmeraj sram iti v trgovino in kupiti kondom, saj se bojijo, da se jim bodo prodajalka ali drugi kupci posmehovali. Ena od rešitev so kondomati, ki jih mladi uporabljajo, vendar jih je še vedno premalo in niso postavljeni na pravih mestih oziroma niso dosegljivi povsod, kjer se mladi zadržujejo. Tudi mi bomo na predavanjih delili kondome in spodbujali njihovo uporabo. Spremeniti želimo predvsem miselnost, da kondom ni nekaj grdega. Ko bodo mladostniki videli, da ga njihovi prijatelji in vrstniki uporabljajo in da je to v redu, se bodo nanj navadili. Enako velja za način uporabe kondoma, ki bo na predavanjih predstavljen, saj veliko mladih kondoma ne zna pravilno uporabiti. Napačna zaščita je enako kot nobena zaščita.

Kakšno je znanje o spolno prenosljivih boleznih med mladimi?

Vsi so že slišali za aids, o vseh preostalih boleznih pa vedo zelo malo oziroma sploh ne vedo, da se lahko nalezeš še kakšne druge bolezni. V anketah večina mladih zatrjuje, da spolno nalezljive bolezni poznajo, vendar pa je to znanje izjemno omejeno. To pomeni, da se zavedajo obstoja bolezni, medtem ko na vprašanje, kako se bolezen prenaša in kakšni so znaki, ne vedo odgovoriti in tako so odgovori na vsako naslednje vprašanje vse bolj pomanjkljivi.

Katera so najpogostejša napačna prepričanja? Da se virus HIV prenaša s poljubom in da se lahko okužijo le narkomani in homoseksualci?

Da, nekateri še vedno mislijo, da se lahko okužijo s poljubom, prav tako jih veliko bolnika z aidsom uvrsti v rizično skupino, malokrat pa pomislijo, da je lahko heteroseksualec. Zato se bomo tudi trudili, da okuženi pridobijo nazaj spoštovanje, da niso stigmatizirani.

Je imel kateri od mladostnikov, s katerimi ste se pogovarjali, že kakšno izkušnjo s spolno prenosljivo boleznijo?

Težko je reči, saj o tem neradi govorijo. Prav zato bomo omogočili osebno svetovanje, na katerem bo lahko mladostnik v zasebnosti zaupal našemu predavatelju brez skrbi, da se mu bodo vrstniki posmehovali in kazali nanj s prstom.

Kam se lahko mladostnik v stiski sploh obrne?

To je velika težava, saj nimamo posebne organizacije, namenjene mladim, h kateri bi se lahko v stiski obrnili. Celotna družba se ne zaveda razsežnosti problema.

Kako je projekt Varna spolnost zastavljen?

Pripravili smo predavanja, ki bi jih šestkrat na mesec izvajali na osnovnih in srednjih šolah, to pa bi nadgradili z izobraževalno-zabavnimi prireditvami v večjih trgovskih središčih, na sejmih ali drugih prizoriščih. Dogovarjamo se tudi o predavanjih v tujini, na katerih bi bodoče predavatelje izučili o izvajanju programa. Naši kratkoročni cilji so promovirati varno spolnost, ozavestiti ljudi vseh starosti in zmanjšati število okužb s spolno prenosljivimi boleznimi, dolgoročni pa spremeniti miselnost družbe, da je pogovor o spolnosti tabu tema, zmanjšati vpliv okužbe na bolnika in njegove bližnje, želimo pa si tudi, da bi predavanja postala sestavni del učnega načrta v zadnjih razredih osnovne šole in prvem letniku srednje šole.