Jedrska energija ni niti čista niti okolju prijazna, še posebno pa so podcenjeni dolgoročni učinki nizkoradioaktivnega sevanja na ljudi. Zato bi bilo treba jedrsko energijo opustiti, opozarja prof. dr. Ernest Sternglass, 85-letni ameriški radiolog, ki se je minule dni že tretjič mudil v Sloveniji. O zdravstvenih, socialnih in drugih posledicah življenja v bližini jedrskih central je govoril na predavanju v državnem svetu.
K raziskovanju vpliva jedrskih central ga je usmerila britanska raziskava, v kateri so skušali ugotoviti, zakaj je v 50. letih prejšnjega stoletja tako naraslo število otrok, obolelih za rakom. Presenetljiva povezava se je pokazala pri številu rentgenskih slikanj, ki so jih opravile matere obolelih otrok med nosečnostjo. Očitno je rentgensko žarčenje imelo vpliv na razvoj raka pri otrocih, čeprav tega takrat nihče ni želel verjeti, je povedal Sternglass. Takrat je delal za Westinghouse, podjetje, ki proizvaja jedrske elektrarne. "Vsi smo si veliko obetali od razvijajoče se tehnologije za izkoriščanje jedrske energije, saj smo upali, da bo to varen in čisti vir energije ter da bomo z njeno uporabo lahko zmanjšali grozno onesnaženje, ki ga je takrat povzročalo proizvajanje energije iz premoga," je povedal v Pittsburgu živeči strokovnjak. Leta 1966 se je pridružil pitsburški medicinski fakulteti in začel raziskovati vpliv jedrskih poskusov na zdravje ljudi.
Jedrski poskusi
V 50. letih je namreč ameriška vlada v Nevadi izvedla vrsto jedrskih poskusov. Izkazalo se je, da je v tem času naraslo ne samo število otrok, obolelih za rakom, ampak tudi število mrtvorojenih otrok in otrok z nizko porodno težo. Vendar se tudi po tem, ko so leta 1963 prepovedali izvajanje jedrskih poskusov v zraku, število obolelih otrok ni vrnilo na predhodno raven, ampak se je v zgodnjih 60. letih smrtnost pri otrocih celo še povečala. To je pripisal temu, da ko so s prepovedjo nadzemnih jedrskih poskusov te preselili pod zemljo (izvajanje le-teh so ustavili šele leta 1991), je pri teh poskusih prišlo do izpustov radioaktivnih snovi v okolje. "To je bil pomemben dolgoročni vpliv izvajanja jedrskih poskusov, a so zdravstvene oblasti povezavo zanikale," je povedal Sternglass.
Mlečni zobje
Zanimivo povezavo je pokazalo tudi merjenje stroncija 90 v otroških mlečnih zobeh. Tega elementa namreč v naravi ni in je izključno produkt rabe jedrske energije. Ugotovili so, da nivo stroncija 90 v izpadlih otroških zobeh narašča s približevanjem jedrski centrali. Pokazalo se je tudi, da je nivo tega elementa začel naraščati po letu 1986, pa čeprav je takrat v ZDA začelo upadati število jedrskih central. To je povezal s podatkom, da so takrat začele jedrske centrale intenzivirati proizvodnjo energije, zaradi česar ni bilo več mogoče ustrezno skrbeti za varnost in remont teh elektrarn, kar je lahko vodilo v večje število radioaktivnih izpustov v okolje.
Tudi na Marshallovih otokih v Pacifiku, kjer so prav tako izvajali jedrske poskuse, so ugotovili, da otroci zaostajajo v rasti in so manj inteligentni. To je Sternglass povezal z vse slabšimi rezultati sprejemnih izpitov na fakultetah pri ameriških najstnikih v zadnjih desetletjih, kar po njegovem mnenju sovpada s pospešeno gradnjo jedrskih central v ZDA po letu 1971.
Krave v Connecticutu
Meritve radioaktivnosti v mleku krav, ki so se pasle v okolici reaktorjev v državi Connecticut, so pokazale, da je bilo sredi 70. let v mleku več radioaktivnosti kot pred 20 leti v času jedrskih poskusov. Register raka v državi Connecticut je pokazal, da so ljudje v bližini reaktorjev za rakom obolevali trikrat pogosteje kot splošna populacija države. "A je bila vlada še vedno gluha za te argumente proti jedrski energiji," je povedal Sternglass, ki meni, da je zaradi vpliva radioaktivnosti v ZDA do zdaj umrlo že 23 milijonov ljudi.
Kljub prepovedi jedrskih poskusov in glede na dejstvo, da v ZDA že 30 let niso zgradili nove jedrske centrale, se vpliv radioaktivnega sevanja na ljudi ni zmanjšal, kar kaže, da smo posledice zelo podcenjevali. Sternglass poudarja, da posledice kratkotrajne velike izpostavljenosti radioaktivnemu sevanju niso tako škodljive kot dolgotrajna izpostavljenost nizkemu sevanju. Zato je mogoča samo ena rešitev: da prenehamo uporabljati jedrsko energijo. Jedrskih central po njegovem mnenju ni treba kar zapreti, mogoče bi jih bilo predelati tako, da bi za vir energije uporabljale na primer naravni plin, kar bi zadoščalo za nekaj desetletij, dokler ne bi dodelali izkoriščanja čistih alternativnih virov energije, kot so sonce, veter in voda. Tako rešitev svetuje tudi za nuklearko v Krškem.
