Kakšna je vloga spolnosti v sodobnem življenju?

Menim, da je precenjena. Pred sto leti so ljudje v spolnosti videli nekaj drugega kot danes, v prvi vrsti je služila za rojevanje otrok. To je bil del življenja, ki se je pojavljal. Od seksualne revolucije v 60. letih prejšnjega stoletja pa se je spolnost od tega oddvojila, oddvojila se je celo od ljubezni in danes funkcionira samostojno. Spolnost je danes način za doseganje užitka. Ljudje danes iščejo užitek v vsem, tudi v spolnosti, hrani, odnosih... Pred sto leti so ljudje živeli skupaj, ker so tako morali in ni obstajala ločitev, danes pa si z nekom tako dolgo, kot ti ustreza. Če ti ne ustreza, iščeš drugega, tretjega in tako naprej. Glavna življenjska orientacija je postala kakovost oziroma užitek, kako se nekdo počuti.

Če spolnost sama po sebi postaja velika vrednota sodobnega človeka, je najbrž lahko tudi vir velikih frustracij. Že dolgo ste psihoterapevt, ali so bili ljudje pred na primer 20 leti enako frustrirani zaradi težav v spolnosti, kot so danes?

Niso bili, menim celo, da je bila pred 20 leti seksualna svoboda večja, saj je seksualna revolucija iz 60. in 70. let še trajala. Pred desetimi leti je prišlo do nekega neokonservativizma, vala v drugi smeri. Rekel bi, da je danes zelo težko biti seksualno frustriran, saj celo obstaja seksualno tržišče in ljudje enostavno pridejo do seksa. To, do česar je danes res težko priti, pa je kakovostni partnerski odnos. Menim, da so ljudje frustrirani na področju čustev, odnosov in ne pri seksu.

Če ostaneva pri partnerskih odnosih, včasih so se faze partnerskega odnosa gradile drugače in je spolnost prišla na koncu. Danes je spolnost pogosto na začetku odnosa.

Včasih spolnost ni bila toliko povezana z ljubeznijo kot s poroko in je bilo zunaj zakona zelo težko priti do spolnosti, razen pri prostitutkah. Danes je to eden od načinov spoznavanja; ko se mladi ljudje spoznajo, se želijo spoznati seksualno, da bi videli, ali je to to, ali jim drugi ustreza. Ta oddvojenost, avtonomija spolnosti dejansko zelo spreminja življenje. Imate na primer ljudi, ki spolnost vidijo kot uvod v odnos. Spet drugi iščejo le spolnost in nič drugega. Rekel bi celo, da v prvo skupino sodi več žensk in v drugo več moških. In tukaj nastanejo sodobni nesporazumi: on je želel samo seks, ona pa se je nadejala, da to vodi v odnos. Ko se je je on zasitil kot seksualnega objekta, se je potegnil nazaj, ona pa je ostala razočarana, počuti se ranjena in zavržena.

Kje je potem tukaj ljubezen?

Sam ostro ločujem med ljubeznijo in zaljubljenostjo. Ljubezen pomeni, da je nekomu neka oseba emocionalno pomembna, da mu je pomembna kot oseba, zato se naveže nanjo in zgradita tak odnos, da se upoštevata. V taki definiciji ljubezni ni ničesar spektakularnega, spektakel je pri zaljubljenosti. Srečala sta se, bilo je super, on ni mogel spati tri noči, ker je samo mislil nanjo... Tukaj gre za veliko intenziteto čustev in ljudje mislijo, da večja ko je intenziteta čustva, kakovostnejše je. A zaljubljenost je sama po sebi precej problematično občutenje, saj je zelo nestabilno: traja kratko obdobje, zasnovano je na iluziji, precenjevanju drugega...

Pravite celo, da je to lahko oblika psihopatologije?

To je rekel Karl Gustav Jung, jaz pa se s tem strinjam. Moja teza je, da je zaljubljenost oblika narcisoidnosti. Zakaj je meni, če sem zaljubljen, ona tako važna? Zato, ker ona v meni vzbuja določene občutke. V bistvu mi je pomembno, kako se jaz počutim. Če se začnem ohlajati, ker mi ona ne vzbuja več takih občutkov, mi postaja vse manj in manj pomembna. Potem imate situacijo, da bi nekdo kake tri tedne umrl za drugo osebo, četrti teden pa se obnaša, kot da jo je videl prvič v življenju, tako mu je nepomembna. Zato menim, da gre pri zaljubljenosti za odnos do lastnih občutkov prek drugega, čeprav ljudje mislijo, da je to odnos do druge osebe. Mislim, da je izjava "všeč mi je, ko sem zaljubljen" zelo poštena izjava, saj kaže, kako drugi ni pomemben, važno je biti zaljubljen v drugega. Zato je problem, ko danes to nestabilno zaljubljenost enačimo z ljubeznijo; v zaljubljenosti iščemo veliko intenziteto in mislimo, da je to uvod v skupno življenje, družino, a potem vsa stvar postane nestabilna kot hiša, ki ste jo zgradili na slabih temeljih.

Ko intenziteta popušča, gremo stran in iščemo novo osebo, namesto da bi začeli graditi odnos na ljubezni?

Pazite, odnosi so danes zelo mistificirani, pravijo na primer, da je odnos treba graditi itd. Ne, če želite videti, kaj je to ljubezen, glejte dokumentarne filme o življenju primitivnih plemen in boste videli ljubezen v najčistejši obliki. Nekdo je nekomu pomemben, objameta se, smejeta se, čeprav njej prsi visijo do pasu, on pa je brez zob. Vidite pa, da se imata rada. V zahodni kulturi pa si je vse treba zaslužiti: da bi bil ljubljen, mora biti človek tak in tak, mora si zaslužiti partnerja, mora biti lep in pameten, prvenstveno pa seksi, zato je toliko deklet na dietah in podlegajo diktaturi seksualnosti. Vse to, da bi se prišlo v neki odnos in bi se potem gradilo na tem odnosu in tako naprej. To pomeni neko zelo veliko delo, zelo zakomplicirano življenje.

Je možna pot iz tega?

Upam, da je. Zaljubljanje obstaja kakih 150 let in je bilo nekoč značilnost bogatih. In tako kot smo kot družba obogateli in prevzeli mentaliteto bogatih, vsi iščemo kakovost življenja in iščemo intenziteto v prijetnih občutkih, česar pa ne najdemo v ljubezni - ljubezni je veliko, ko se težko živi, saj so ljudje odvisni drug od drugega in se žrtvujejo drug za drugega - ampak v zaljubljenosti. V tej pa ni veliko ljubezni. Mislim celo, da je zaljubljenost negacija ljubezni, je narcisoidnost, ko ima nekdo rad sebe, a je proti drugim brez čustev, drugi mu niso važni. Tako da je na zahodu vse manj in manj ljubezni.

Raziskave, ki so jih na primer slovenski sociologi delali pri mladih, kažejo, da sta mladim ljubezen in družina najvišji vrednoti. Po drugi strani pa pravite, da sodobni človek izgublja sposobnost za ljubezen. To dvoje ne gre najbolj skupaj.

Govorim o nečem, kar je trend v zahodni kulturi, kar vidimo v urbanih središčih, pri urbanih elitah. Je pa ta neka pogojno rečena konservativnost, ki jo omenjate, dober podatek, je nekaj, kar me veseli.

Torej še ni vse izgubljeno?

Neke takšne spremembe obstajajo, ali se bodo ti trendi nadaljevali tudi pri generacijah, ki prihajajo, pa je treba počakati. Zdi se mi, da je bolj trend neka dekadenca, pri čemer je največji problem ta, da se ne rojevajo več otroci. Ko se je težko živelo, ni bilo važno, da se uživa, ampak da se zmanjša trpljenje. Obema je bilo težko, a otroci so se vseeno rojevali. Danes so ljudje vpeti v kakovost, užitek, želijo si le enega otroka, in še to samo takrat, ko jim ustreza. Ko se bo popravila statistika rojstev, bo to znamenje, da se je ponovno vrnila ljubezen.

Vi ste tudi seksualni terapevt. S kakšnimi težavami najpogosteje ljudje pridejo k vam?

Najpogosteje pridejo zaradi nečesa, kar imenujemo inhibicija spolne želje. Zelo pogosto se zgodi, da ko par že precej časa živi skupaj, seks postane vse redkejši in še to pogosto na njegovo iniciativo. Za to obstaja več razlogov. Za razliko od žensk se moški pogosteje vzburijo vizualno. Se pravi: moški pogleda pornografsko literaturo in se spolno vzburi. Njegovo vzburjenje prihaja delno iz vizualnega in delno iz zaljubljenosti in pride k ženski že spolno vzburjen. Kadar pa je par skupaj že nekaj časa, ni več momenta novega in momenta zaljubljenosti. To se seveda odrazi pri spolnosti. Mnogi ljudje ne vedo, da je to normalno, in mislijo, da nekaj ni v redu; moški mislijo, da jih žena več ne privlači, in želijo, da si obleče seksi spodnje perilo in podobno, kar pomeni, da se poskušajo prek nje ponovno vrniti v fazo, ki je bila pred tem. Jaz takim parom priporočam, da imajo daljši peting, predigro, torej da moški ne pride v spolni odnos že vzburjen, ampak da vstopi v spolni odnos na isti način, kot vstopijo ženske, torej da začnejo z dotiki in potem pride do erekcije. Ne da se naslanja na svojo vizualno vzburjenost in v glavi oddela že vse, preden se je je sploh dotaknil. Kot drugo priporočam seksualni ritual. Da se odločita, kateri dan ali dneve v tednu bi jima ustrezalo, da imata seks, da torej vesta, kdaj lahko pričakujeta spolne odnose, in se potem tega držita. In to da rezultat. Drugače je, ljudje sprejmejo, da je drugače, in se temu prilagodijo.