Duševni infarkt na delovnem mestu ali kaj lahko storimo proti izgorelosti

Izgorelost najhitreje doleti tiste, ki so zelo ambiciozni in zavzeti, idealiste, ki težijo k popolnosti, ki so prepričani, da znajo sami vse najbolje opraviti in zato nalog raje ne delegirajo, ter tiste, ki jim služba postane sčasoma pomembnejša od prostega časa, družine, prijateljev in njihovih hobijev. 

Diagnoza, ki so ji jo postavili, se glasi izgorelost. Obolenje, ki ga je leta 1973 prvič opredelil psihoanalitik Herbert Freudenberger, so sprva v povečanem obsegu opažali predvsem v zdravstvu in šolstvu, v 90. letih je veljal za menedžerski pojav, danes pa na široko zajema vse poklice in vse starosti, ne ustavi se niti pri otrocih. Skoraj vsak četrti delavec oziroma 40 milijonov ljudi v Evropski uniji trpi zaradi stresa na delovnem mestu, ugotavlja marca objavljena študija.

Eden največjih izzivov na področju varovanja zdravja pri delu

Evropska agencija za varnost in zaščito zdravja na delovnem mestu (OSHA) v svojem zadnjem poročilu poudarja, da so najnovejša psihosocialna tveganja povezana predvsem z novimi oblikami delovnih pogodb, negotovostjo glede zaposlitve, intenziviranjem delovnega procesa, velikimi emocionalnimi zahtevami na delovnem mestu, z nasiljem na delovnem mestu in z negativnimi vplivi, ki jih ima poklicno življenje na zasebno. Direktor omenjene organizacije Jukka Takala ocenjuje, da spada stres, povezan z delom, med največje izzive na področju varnosti in varovanja zdravja pri delu v Evropi. Študije namreč kažejo, da gre kar 50 do 60 odstotkov odsotnosti z dela ravno na račun posledic, ki izhajajo iz stresa pri delu. V Sloveniji je raziskava Inštituta za človeške vire pokazala, da ima več kot polovica zaposlenih znamenja izgorevanja, 10 odstotkov pa je izgorelih. V Evropski uniji so že leta 2002 ocenili, da zdravljenje posledic stresa na delovnem mestu "stane" evropske države okoli 20 milijard evrov na leto.

Kdo so najbolj izpostavljeni

Kdo so torej tisti, ki so najbolj izpostavljeni in dojemljivi za izgorelost? Res je, da je pojav v določenih poklicih pogostejši, vendar je tveganje precej povezano tudi z osebnostjo zaposlenega. Priznani švicarski psiholog Urs Peter Lattmann pravi, da je odločilno, če zna oseba prepoznati trenutek, ko se mora sprostiti, če zna vzpostaviti ravnovesje med napetostjo in sproščanjem ter zna sproščanje kot neke vrste vajo umestiti v vsakdanji delovnik. Vsekakor so najbolj izpostavljeni zelo ambiciozni in zavzeti ljudje, idealisti, ki težijo k popolnosti, ki so prepričani, da znajo sami vse najbolje opraviti in zato nalog raje ne delegirajo, ter tisti, ki jim služba postane sčasoma pomembnejša od prostega časa, družine, prijateljev in njihovih hobijev. Zato ignorirajo svoje potrebe, delajo skoraj brez premora in zapostavijo vse svoje družbene stike. Lattman trdi, da se simptomi izgorelosti pojavijo že veliko prej, preden se človek resnično zlomi, in da je naše telo idealno opremljeno z opozorilnimi signali, ki nam sporočajo, da brez škode tako ne moremo nadaljevati. Odvisno je le od tega, ali te signale tudi opazimo in začnemo ukrepati.

Simptomi izgorelosti

Zakrčenost mišic, pogosto na hrbtu, ramenskem obroču in vratu.

Povišan krvni tlak, prebavne motnje, pretirano nočno potenje, aritmija srca, motnje v spanju.

Na čustvenem področju se izgorelost kaže v notranjem nemiru, občutkih strahu, razdraženosti, čustvene neuravnovešenosti.

Pojavljajo se motnje v zbranosti.

Znaki izgorelosti se kažejo tudi v nemirni in hitri hoji, gibanju in delu, v tem, kako pojemo svoj opoldanski obrok (mimogrede, ali si zanj vzamemo čas).

Seznam neopravljenih nalog je vedno večji, v službo hodimo z muko in ne veseljem, odtujimo se od svojega dela in kolegov.

Kako se izognemo izgorelosti

Zastavimo si dosegljive cilje.

Zavedajmo se lastnih potreb in jim dajmo večji pomen.

Delegirajmo naloge, tudi drugi lahko delo opravijo enako dobro kot mi sami.

Če smo jezni in zaskrbljeni, realistično ocenimo resnični pomen konfliktov in problemov.

Zavestno se sproščajmo ter se naučimo tehnik in vaj sproščanja.

Ukvarjajmo se s športom, po možnosti na svežem zraku in v naravi (tek, kolesarjenje, hoja, telovadba, joga).

Postavimo si nespremenljiv urnik, kdaj bomo kaj počeli, ter v svoj dnevni načrt poleg dela vključimo tudi hobije, družino in stike s prijatelji.

Postavimo mejo med poklicnim in zasebnim življenjem, včasih zadostuje sprehod po službi, vsekakor pa si dela ne nosimo domov.

Zavestno si poklonimo čas, ko počnemo tisto, kar nam je najljubše, oziroma ne počnemo ničesar.