Ni ga čez domači med

Čebelarji prodajo večino medu na domu, le kakih 20 odstotkov na tržnicah ali v trgovinah. V trgovinah so večinoma na prodaj mešanice medu, katerega izvor ni natančno znan; navedeno je le, ali med izvira iz držav EU ali iz držav zunaj EU. Kakšen med torej kupiti, da bo najboljše kakovosti?

"Kupec sam ne more ugotoviti, ali je med dober, ker po okusu tega ne more zaznati," pojasnjuje Andreja Kandolf, svetovalka za varno hrano pri Čebelarski zvezi Slovenije (ČZS). Kako naj torej ravna? "Kupi naj slovenski med, ker v Sloveniji čebelarji delamo v skladu z dobro čebelarsko prakso, pa tudi analize kažejo, da je slovenski med visoke kakovosti," polaga na srce Kandolfova.

Manj vode, več encimov

Analize medu, ki jih opravljajo pri ČZS in s katerimi preverijo kakovost in varnost medu, so pokazale, da so bile v lani analiziranih vzorcih medu vrednosti analiziranih elementov vedno v dovoljenih mejah oziroma še celo precej višje kakovosti, kot jo zahteva pravilnik o medu, ki velja v EU in s tem tudi v Sloveniji. Eno izmed meril kakovosti medu je voda; po pravilniku lahko med vsebuje največ 20 odstotkov vode, analizirani med pa je največkrat vsebuje manj kot 16 odstotkov. Zato so pri ČZS uvedli kolektivno blagovno znamko "slovenski med kontrolirane kakovosti". Ta zagotavlja, da lahko med vsebuje največ 18,6 odstotka vode, s tem pa tudi, da je višje kakovosti, kot predvidevajo evropski standardi.

Poleg manjše količine vode kažeta na kakovost medu tudi vsebnost encimov, ki morajo biti ohranjeni v največji meri, in vsebnost HMF (to je snov, ki nastaja iz sladkorja s skladiščenjem medu ali če je med preveč segret), ki pa mora biti čim nižja. Procesi zmanjševanja kakovosti se dogajajo predvsem pri nepravilnem skladiščenju, pri dolgih, temperaturno neprimernih transportih, pa tudi pri pripravi medu za trg.

Slovenski čebelarji so v glavnem majhni in to, kar pridelajo, v enem letu tudi prodajo. Zato pri domačih pridelovalcih dobite svež med, za tistega, ki pride iz tujine, pa je vprašanje, koliko je star. "Na poti ga morda tudi skladiščijo in tako se z encimi, ki jih vsebuje med, lahko kaj zgodi. Krajša kot je pot, bolje je za med. Pri skladiščenju je pomembna temperatura: če ga leto dni skladiščimo pod 16 stopinjami Celzija, je to še zmeraj bolje, kot če ga tri mesece prevažamo na 20 stopinjah Celzija," pojasnjuje Kandolfova.

Opraševanje rastlin

Poleg tega domači med vsebuje cvetni prah rastlin, na katere smo navajeni, in ne cvetnega prahu kakih za nas eksotičnih rastlin. S tem, da kupimo domači med, tudi podpiramo opraševanje domačih rastlin in ohranjanje ravnovesja v naravi.

Lanske analize medu tudi kažejo, da v njem ni ostankov sredstev za zatiranje varoze, pesticide, ki pridejo iz kmetijske uporabe, pa v medu najdemo le v manjših količinah. Čebela namreč teh snovi ne prinese v panj. Če se z njimi zastrupi, namreč pogine že zunaj panja. Če pa pesticidi vendarle pridejo v med, jih je tukaj najti v 1000-krat manjši koncentraciji kot v nektarju.

Priljubljeni gozdni med

Katera je najbolj cenjena vrsta medu? "Odvisno od porabnika, kaj mu je všeč," odgovarja Kandolfova. Ker imamo v Sloveniji veliko gozdov, je veliko možnosti pridelovanja temnih, gozdnih vrst medu. Ali je cena znak kakovosti medu? "Mešani med je običajno cenejši kot slovenski med, saj pride iz držav, kjer je delovna sila cenejša," nadaljuje Kandolfova.

A ni samo cena kazalec kakovosti. "Če kupite med pri domačem pridelovalcu, lahko že iz urejenosti čebelnjaka in prostora veliko razberete o varnosti živila. Pri tujem medu ne veš niti, iz katere države prihaja, kaj šele, kdo ga je pridelal in v kakih okoliščinah." Doma lahko čebelar med proda dražje, kot če ga proda polnilcu. Če ima kakovosten med, mu je tudi malo izpod časti, da bi ga prodajal polnilcu, kjer ga bodo zmešali z drugim medom.

Vsak naravni med kristalizira

Kdaj se to zgodi, je odvisno od razmerja med fruktozo in glukozo v medu. Tisti z več fruktoze (na primer akacijev med) kristalizira počasneje kot tisti z več glukoze (cvetlični med), ker je fruktoza v vodi bolj topna kot glukoza. "Če dobite med, ki kristalizira, ni to nič narobe, večji problem bi bil, če ne bi kristaliziral, saj je to lahko znak, da je bil segret na previsoko temperaturo in so se uničili encimi v njem," pojasnjuje Andreja Kandolf, svetovalka za varno hrano pri Čebelarski zvezi Slovenije.

Koristni učinki medu

Med ni zdravilo, je živilo živalskega izvora, ki pa ga v ljudski medicini uporabljajo že vsaj od starih Egipčanov naprej, ker ima antibakterijske učinke. Vsebuje malo vode, veliko sladkorjev, kisel pH, to pa je okolje, v katerem bakterije ne živijo rade. Vsebuje tudi vodikov peroksid, ki prav tako vpliva na bakterije. V njem najdemo še vitamine, minerale, encime, antioksidante, aromatske kisline, flavonoide, fenole, ki tudi delujejo proti bakterijam, v manjši meri pa še proti glivam in plesnim.

Nektar in mana

Med je lahko cvetličnega izvora (svetli med) in čebele nabirajo nektar - to je snov, s katero rastline privabljajo opraševalce. Če čebele nabirajo nektar v glavnem na eni rastlini, dobimo sortni med, na primer akacijev, lipov, kostanjev. Drugi izvor medu je mana, ki je izloček žuželk, ki sesajo sok na rastlini. Iz mane nastane temni med. Mano v glavnem nabirajo na hoji in smreki, torej hojev oziroma smrekov med, če pa ni tako specifičen, ga imenujejo gozdni med. Temne, manine sorte medu vsebujejo več mineralov ter manj glukoze in fruktoze kot cvetlični med, medtem ko cvetlični med vsebuje več sestavljenih sladkorjev. Kostanjev med je zelo grenek, ker vsebuje veliko cvetnega prahu, akacijev pa precej sladek in milega okusa. V manjših količinah slovenski čebelarji pridelajo še repični, češnjev, javorov, regratov med, med iz rašeljike, iz hrastove mane in nekatere druge.