Ko se nekaj naučimo, se s pomočjo konsolidacije, ki temelji na formaciji proteinov, ustvari dolgoročen spomin. Ko se nečesa spomnimo, se spomin za nekaj časa destabilizira, dokler ga ponovno ne umiri nov proces konsolidacije.
To pomeni, da se s spominjanjem ne spominjamo tega, kar se je zares zgodilo, temveč to, kar smo si zapomnili zadnjič, ko smo o tem razmišljali. S posegom v proces ponovne konsolidacije, ki sledi spominjanju, lahko vplivamo na vsebino spominov.
Odkritje je povezano z nedavnimi ugotovitvami raziskovalcev univerze Northwestern. Raziskovalci iz Northwesterna so prostovoljcem kazali nevtralne fotografije in jih pospremili z električnim šokom, ki je v kandidatih izzval spomin strahu. Da bi ponovno sprožili občutek strahu, so kandidatom ponovno pokazali fotografijo, a brez šoka.
Eni od skupin prostovoljcev so zmotili proces rekonsolidacije z večkratnim prikazovanjem fotografije brez elektrošoka v razponu prvih desetih minut od dražljaja, ki naj bi proizvedel neprijeten spomin. Kontrolni skupini so postopku konsolidacije omogočili, da se izpelje nemoteno. Rezultati so pokazali, da je skupina, ki ni imela nemotenega procesa konsolidacije izgubila strah pred fotografijo. S pomočjo funkcionalne magnetne resonance možganov pa so ugotovili tudi, da je spomin izginil iz centrov, ki se povezujejo s spomini, ki izzovejo strah.
