Gary Lupyan in Daniel Swignley sta v reviji Quarterly Journal of Experimental Psychology objavila serijo eksperimentov, v katerih razkrivata, da uporaba verbalnih gesel pomaga sprožiti mentalne podobe in ljudem pomaga pri hitrejšem opravljanju nalog.
V enem eksperimentu sta dvajsetim prostovoljcem predstavila slike različnih predmetov in jih prosila, naj najdejo zgolj enega izmed predstavljenih – banano. Polovici kandidatov sta povedala, naj med iskanjem na glas ponavljajo, kaj iščejo, medtem ko je druga polovica morala molčati. Člani skupine, ki so si govorili, da iščejo banano, so nalogo rešili malce hitreje od članov druge skupine, ki tega niso počeli.
V ostalih eksperimentih sta raziskovalca pokazala, da ponavljanje imena vsakdanjega predmeta med iskanjem, posamezniku poveča hitrost iskanja, ponavljanje imena predmeta, ki iskalcu ni domač, pa ni pripomoglo pri iskanju in ga je celo upočasnilo. Uporabnost verbalnih gesel bi zato lahko bila povezana s tem, kako dobro možgani poznajo nek predmet. Kot kaže, ponavljanje gesel pomaga zgolj v primerih, ko imajo možgani na zalogi dovolj slikovnih referentov predmeta, ki ga izgovarjamo.
Predhodne raziskave so sklepale, da je govorjenje s samim seboj koristno za otroke, ko opravljajo naloge, saj naj bi se tako učili. Istočasno je prevladovalo mnenje, da samogovori med opravljanjem nalog v zrelosti razkrinkajo osebe, ki niso preveč bistre. Profesorja s serijo raziskav želita razbliniti omenjen stereotip in poudariti, da je govorjenje s seboj pri odraslih lahko koristno orodje za spreminjanje mišljenja.
