Dilema je sicer poznana v filozofskem svetu, kjer so jo poimenovali "problem vagona" (v angleščini 'trolley problem'). Predstavljajte si namreč, da imate v rokah nadzor nad vagonom, ki nenadzorovano dirja proti petim delavcem na tračnicah. Ti nimajo dovolj časa, da se vagonu umaknejo, vi pa imate čas, da ga preusmerite na druge tračnice. A tudi tam je en delavec. Na voljo imate samo nekaj sekund za odločitev: rešiti življenja petih delavcev ali enega. Kaj storiti?

90 odstotkov bi rešilo pet oseb, eno pa "žrtvovalo"

Skupina psihologov z michiganske univerze je uporabila tehnologijo virtualne resničnosti, da bi z njo preizkusila, kako se ljudje na to dilemo psihološko odzivamo. Obstajata dva pristopa – utilitaren (ubij enega in reši ostale) in pa pristop, po katerem ne delamo slabega (torej naj bog in narava naredita svoje, posameznik pa naj ne sprejema odločitev o smrti nekoga drugega).

Raziskovalci so tematiko sicer preučevali več let, večina, okoli 90 odstotkov sodelujočih, pa bi se v takšnem primeru odločilo za rešitev petih življenj in posledično smrt enega. Do sedaj pa še ni bilo raziskave, ki bi proučevala, kako bi se ljudje odzvali v življenjski situaciji z resničnimi, potencialnimi žrtvami.

To raziskavo je vodil psiholog David Navarette, v njej pa je sodelovalo 147 prostovoljcev, ki so med sprejemanjem odločitve na glavi nosili napravo za navidezno resničnost, ki je projicirala avatarje potencialnih žrtev. In še nekaj – ko se je vagon približeval, so žrtve kričale, kar je situacijo naredilo le še bolj srhljivo in resnično. Na voljo so torej imeli dve možnosti – pustiti vagon, da povozi pet oseb, ali pa ga preusmeriti in s tem ubiti eno.

Na telesih so imeli elektrode, s pomočjo katerih so merili njihove spontane odzive in pa odzive nevrološkega sistema, ki se v stresnih situacijah ponavadi povečajo. Navarette je z ekipo prišel do zaključka, da bi kar 90 odstotkov ubilo eno osebo, da bi rešilo pet ostalih življenj (v tem primeru se je za odločilo 133 od 147 prostovoljcev).

Zanimiva je ugotovitev, da so tisti, pri katerih so med preizkusom naraščala čustva, v manj primerih ubili eno osebo. Tisti pa, ki so bili bolj razsodni in preračunljivi, so se odločili za drugo rešitev – ubili so eno osebo.

Ljudje, ki nadzorujejo čustva, se za odločitev lažje odločijo

V drugem poizkusu so situacijo obrnili tako, da je voziček vozil proti eni osebi, na drugih tračnicah pa jih je bilo pet. V tem primeru prostovoljcu za rešitev petih ni bilo treba narediti ničesar, le čakati, da vagon povozi eno žrtev. Morali so biti pasivni, torej. Tudi tukaj je prišlo do istih rezultatov – 90 odstotkov prostovoljcev je pustilo, da je vagon povozil eno osebo.

In kakšen je zaključek? Manj čustvene osebe oziroma tisti, ki lahko nadzorujejo svoja čustva, bodo prej ubili eno osebo, da bi s tem rešili pet življenj.

Strokovnjaki pa opozarjajo na določene omejitve pri študiji. Virtualna resničnost je vendarle le navidezna, so poudarili, pri teh odločitvah ni nikakršnih zakonskih posledic. Pa še to – ko so preiskovalci prostovoljce spraševali, če bi z rokami pod vagon potisnili eno osebo, da bi jih rešili pet, jih je pritrdilno odgovorila le polovica.

In končno – če je ena oseba, ki bi jo moral povoziti, da bi rešil drugih pet, tvoj otrok, mama, oče, sestra ali brat, bi to storila le še tretjina prostovoljcev (ti podatki so vzeti iz članka, leta 2010 objavljenega v zborniku Journal of Social, Evolutionary, and Cultural Psychology).

Vprašajte se – kaj bi storili vi?