Nemški tednik Der Spiegel navaja več kot 50 let staro zgodbo otroškega psihologa Borisa Levinsona. Devetletni pacient je nekoč k njemu prišel prezgodaj in naletel na njegovega psa Jinglesa. Deček mu je začel takoj navdušeno prigovarjati in je bil tudi potem, ko ga je začel psiholog obravnavati, bolj kot običajno odprt in zaupljiv.
Odtlej je Levinson svojega zlatega prinašalca pogosto vzel v svojo ordinacijo. Leta 1961 je na kongresu poročal o tem, kako zelo pozitivno njegov pes vpliva na otroke z duševnimi težavami. Pravzaprav je že veliko prej Freud opazil, da njegov pes zelo dobro vpliva na njegove paciente.
Človek zlahka naveže čustvene stike s psi in mačkami. Po mnenju dunajskega znanstvenika Kurta Kotrschala je tako zato, ker ima z njimi nekatere skupne fiziološke in kognitivne mehanizme ter podobno strukturo možganov glede socialnega obnašanja. Poleg tega so ljudje zaradi svoje dolge tradicije lova, ki je več deset tisočletij predstavljal glavno dejavnost in glavni vir preživetja, nagnjeni k temu, da živijo skupaj z živalmi. Zoolog James Serpell pa meni, da lahko živali človeku odprejo dostop do nezavednega in njegovih čustev.
Psi v psihiatričnih ustanovah
Zlasti omenjeni Levinson je v 60. letih močno vplival na to, da se je začela v Evropi uveljavljati terapija s pomočjo živali (Animal-Assisted Therapy). Tako imajo v psihiatričnih bolnišnicah, domovih za ostarele, bolnišnicah in zaporih pogosto živali. Še vedno pa je težko znanstveno dokazati, na kakšen način pozitivno vplivajo na duševno zdravje. Janelle Nimer in Brad Lundahl z Univerze Utah (ZDA) sta sicer leta 2007 dokazala, da živali pomagajo pri zdravljenju pacientov s psihičnimi travmami.
Psi zmanjšujejo stres
Na Dunaju pa je nedavno Kurt Kotrschal s svojimi sodelavci dokazal, da živali zlasti pomagajo mladim, ki imajo težave z navezovanjem stikov. V raziskavi je sodelovalo okoli 80 otrok, starih od 7 do 12 let, z negotovim in slabo strukturiranim vzorcem navezovanja stikov, zaradi česar so bili pogosto izpostavljeni stresu. Te težave so bile pogosto posledica nasilja v družini ali zanemarjanja.
V prvi fazi je Kotrschal s sodelavci mlade udeležence raziskave prosil, naj v prisotnosti dveh odraslih do konca povedo neko zgodbo in na pamet rešijo določeno matematično nalogo. Tretjina jih je pri teh dveh nalogah imela podporo pri prijaznih odraslih, drugi otroci pa so za oporo dobili živega psa ali plišastega kužka.
Rezultati raziskave so pokazali, da živ pes znatno vpliva na manjši stres. Ob prisotnosti pravega psa otroci niso imeli zvišane ravni stresnega hormona kortizola. Zlasti so bili sproščeni otroci, ki so se s psi intenzivno ukvarjali, torej so jim prigovarjali ali jih božali. Pozitiven učinek so imeli psi le na negotove in slabo organizirane otroke, medtem ko je pri otrocih, ki pri navezovanju stikov nimajo težav, sproščujoče delovala že navzočnost odraslih.
Pes izboljša odnos s psihoterapevtom
Očitno lahko psi predstavljajo podobno čustveno oporo kot druge osebe. Pri otrocih, ki imajo težave z navezovanjem stikov, je lahko štirinožec celo bolj učinkovit pri ustvarjanju zaupanja kot odrasla oseba. Po Kotrschalovem mnenju se v tem skriva terapevtski potencial. Psi bi tako lahko pospešili vzpostavitev zaupljivega odnosa med psihoterapevtom in pacientom. Uporaba psa je smiselna tako s psihološkega kot s stroškovnega vidika, saj bi skrajšala čas terapije.
Kotrschal meni, da vse to velja tudi za odrasle. Tudi številni odrasli pacienti se lažje odprejo ob prisotnosti psa, kot kažeta dve nedavni študiji Undine Lang iz Berlina, ki so ji depresivni bolniki pol ure pripovedovali o svojih izkušnjah z živalmi in svojem odnosu do psov.
Pri polovici so bili prisotni psi, pri polovici pa ne. Po 30 minutah se je v prvi skupini tesnoba precej zmanjšala, medtem ko je bilo v drugi skupini takšno zmanjšanje komaj zaznati. Langova, ki dela na berlinski kliniki Charité, je leto kasneje ponovila podobno raziskavo pri shizofrenih bolnikih in rezultati so bili podobni. Tudi pri njih se je ob prisotnosti psa pojavil občutek radosti in topline, tako da se je tesnoba bolnika vidno zmanjšala in je bil ta veliko bolj sproščen.
Psihoterapevti bi torej morali začeli uporabljati pse, ki lahko pomagajo vsaj pri boljšem vzpostavljanju stika s pacienti. Sicer pa je znano dejstvo, da lastniki psov na sprehodu pogosto zelo hitro navežejo stik z drugimi lastniki psov.
