Defektologinja Suzana Žunko Vogrinc iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor z izbranimi vajami veča pozornost takšnih otrok in jim omogoča hotno usmerjanje motoričnih aktivnosti. Svoja znanja že veliko let prenaša v redno delo učiteljev s seminarji, zdaj pa je uredila še priročnik o tem, kako pomagati otrokom s težavami na področju pozornosti in s hiperaktivnostjo.
Razvajen ali hiperaktiven?
"Živahni otroci so bili zmeraj med nami, a jih je družba drugače doživljala. Včasih so jim rekli, da so poredni in nemirni, zapirali so jih ali jih izključevali iz šole," pove Žunko-Vogrinčeva. Poudarja, da ga mora za pravilno ugotovitev, ali je otrok hiperaktiven, spoznati več ljudi, ki z njim živijo ali delajo. To so starši, učitelji in psiholog ali socialni pedagog. Če pa so težave hujše, se v opazovanje vključi še pedopsihiater. "Razvajenost in težave na področju pozornosti se namreč pri otroku znajo kazati enako. Otroka je treba dalj časa spoznavati, da si lahko gotov pri oceni. Pomembno je narediti celovito anamnezo za nazaj, da se ugotovi, kaj se je dogajalo v predšolskem obdobju, kakšne so moralne vrednote staršev in kakšen je njihov vzgojni pristop."
Pravilo je, da je za otroka bolje, da se njegove težave s pozornostjo zaznajo čim prej. Vendar starši, ki imajo samo enega otroka, ne zmorejo pravilno presoditi vseh kazalcev. Težave na področju pozornosti in s hiperaktivnostjo so že nekoliko bolj izrazite v vrtcu. "Ti otroci se ne znajo zaigrati, rušijo igre drugim otrokom, ne dokončajo svojih risb, pri obroku ali med sprehodi pa niso pri miru," našteva Suzana Žunko Vogrinc. Kljub temu v svetovalni center starši zelo redko pripeljejo na pregled otroke v predšolskem starostnem obdobju. Defektologinja opaža, da vzgojiteljice v vrtcih staršem dajejo premalo informacij o obnašanju otroka, čeprav so znaki njegovih težav nedvomno opazni v skupini. Problem je tudi nezadostna usposobljenost vzgojiteljic za pomoč otroku s težavami na področju pozornosti.
Šok ob vstopu v šolo
Zato je za starše velikokrat šok, ko svojega otroka vpišejo v šolo in jim učitelji v razgovoru opišejo dogajanje v učilnici. To, da je njihov otrok živahen, da ne more biti pri miru, da nima nikoli pripravljenih stvari na mizi, da vse leži naokrog, da hoče zmeraj biti prvi. "Starši so zato precej obupani, ko potrkajo na naša vrata," ugotavlja Žunko-Vogrinčeva. "Pričakujejo, da bodo imeli 'normalnega' otroka. Seveda so tudi ti otroci normalni, vendar imajo določene psihične okrnjenosti, zaradi katerih potrebujejo podporo in razumevanje."
Takšnim otrokom je mogoče pomagati samo, če se počutijo varne. Pogosto pa se starši in učitelji odzovejo drugače, če se otrok ne obnaša tako, kot od njega pričakujejo. S kritiko in kaznijo ga odvrnejo od sebe. Otrok mora zaupati, se počutiti varno, šele potem ga lahko starši s pomočjo strokovnjakov oblikujejo kot glino.
Približno vsak deseti otrok ima takšen primanjkljaj, z bolj izrazitimi težavami pa je v populaciji kakšnih štiri do šest odstotkov otrok. Zato so redki razredi, v katerih se učitelji ne bi srečali s takšnim otrokom. Učitelji in vzgojitelji morajo imeti pozitiven odnos do takega otroka, morajo mu biti naklonjeni, ne pa ga obravnavati kot nekoga, ki jim ruši učni sistem. Morajo mu stopiti naproti, za to pa potrebujejo pozitivna stališča, spremeniti morajo svoja pričakovanja in se morajo dodatno strokovno usposobiti. Učitelji so namreč med rednim študijem o tovrstnih težavah otrok dobili premalo znanja in informacij. "Iz raziskave izhaja, da samo štirje odstotki osnovnošolskih učiteljev ocenjujejo, da imajo dovolj strokovnega znanja za delo s temi otroki," poudarja defektologinja.
Receptov pri vzgoji ni
Nekoč so otroke s takšnimi težavami obravnavali individualno, nove paradigme pa temeljijo na tem, da se pomoč odvija v razredu in da se otroka ne izloči iz skupine. Za tovrstno pomoč mora biti učitelj ustrezno fleksibilen in se mora znati prilagoditi učencu. Pomoč se nadaljuje doma, družina mora s pomočjo svetovalcev izoblikovati lasten in individualen sistem meja in pravil.
"Receptov pri vzgoji otrok seveda ni," poudarja Žunko-Vogrinčeva. "Treba je spoznati otrokova močna področja in kakovosti, da se naredi zanj učinkovit program pomoči. V ospredju mora biti sposobnost otroka, šele potem njegove težave."
Zmotno je prepričanje, da težave na področju pozornosti s hiperaktivnostjo izginejo s puberteto. Simptomi se zgolj nekoliko omilijo zaradi boljšega samonadzora, težave z usmerjanjem pozornosti pa ostajajo. Te pa jim tudi nižajo šolski uspeh, velikokrat ne dokončajo šolanja. "Zato je tudi v tem obdobju potrebna določena stopnja razumevanja, še posebno ker so ti otroci večinoma čustveno manj zreli in zaostajajo za približno dve leti za svojimi vrstniki in težje oblikujejo socialne odnose v okolju," poudari Suzana Žunko Vogrinc.
