Kakovostni naravni med naj bi zaviral razmnoževanje oziroma bohotenje in rast splošno razširjenih bakterij, kot so Streptococus mitis, Streptococus sobrinus in Laktobacillus casei. Ameriški znanstveniki so merili tudi količino kisline, ki jo izločajo te bakterije, pri čemer so ugotovili, da je ob uporabi medu narasel pH oziroma je koncentracija kisline v ustni votlini padla (skoraj) na ničlo, zmanjšala pa se je tudi tvorba dekstrana, ki predstavlja pomembno sestavino zobnih oblog oziroma zobnega kamna. Naraven, nepredelan med vsebuje encim, ki proizvaja vodikov peroksid, ta pa je najbolj učinkovit v boju proti bakterijam in igra glavno vlogo pri njihovem omogočanju oziroma uničevanju bakterijskih aktivnosti.
O odličnih rezultatih z uporabo medu pa znanstveniki poročajo tudi pri zdravljenju vnetih dlesni (parodontitis, ki vodi v nevarno parodontozo). Med blaži vnetne procese ter zmanjša vnetje, oteklino in bolečino, saj vsebuje številne učinkovine, za katere je značilno protivnetno delovanje.
V naslednji fazi preučevanja nameravajo raziskovalci ugotoviti še, katere vrste medu so najbolj učinkovite na tem področju. Doslej se je z najboljšimi rezultati izkazal med iz Nove Zelandije.
