Ivan Uršič iz Borjane ima za sabo štiri leta dialize. Njegov dan se je začel ob petih zjutraj, domov se je najbolj zgodaj vračal ob pol treh popoldne. "Dolga je bila, tri ure vožnje. Veste, da sem težko čakal, človeka ta pot utrudi," je prvič na domačem terenu razmišljal Uršič. Čas, ki mu bo zdaj ostajal, bo porabil doma in še kakšno malenkost postoril, je dejal. Podobne zgodbe je povedalo tudi preostalih deset dializnih bolnikov s Posočja. Božidar Kanalec je zaradi dialize na poti preživel 13 let - trikrat na teden, 121-krat na leto - in seštel 243.000 prevoženih kilometrov.
"To, da sem danes lahko tukaj, mi pomeni vse," je bil v kotu velike sobe zadovoljen Tomaž Benko, Marjan Lapanja iz Baške grape jo je dočakal po sedmih letih. "Tri ure na dan sem se vozil, kakšen dan sem v reševalnem vozilu, ki je sproti reševalo še druge nujne primere, preživel ves dan, to ni bilo več človeško," je odkimal z glavo, zadovoljen da je doživel ta dan. Le starih prijateljev, s katerimi je skupaj ležal v Šempetru, se bo še rad spominjal. Med štiriinpolurno dializo si čas krajša s klepetom, prav pride kakšna knjiga, časopis, mogoče kmalu tudi televizija.
To ni trgovina s kruhom, od tega so odvisna življenja
Bolniki so center res težko čakali, da mnogi v Posočju vanj niso več verjeli, je priznal tudi Božidar Kanalec, predsednik Društva ledvičnih bolnikov Posočja in gonilna sila novega centra. "A to ni trgovina s kruhom, to je zdravstvena dejavnost, od tega so odvisna življenja, zato tukaj ne sme biti polovičarstva," je odločen, ko pojasnjuje zaplete, trud in očitke, da se je odprtje vleklo (pre)dolgo. Ko je po več mesecih čakanja zeleno luč za dializni center naposled dalo še ministrstvo za zdravje, ko so dobili uporabno dovoljenje in dovolj zdravnikov, ovir prejšnji teden ni bilo več. Center ponuja prostor za štirinajst dializnih mest, opremljen je z defibrilatorjem, z EKG in laboratorijem. "Prostora je dovolj. Če bi delali v vseh turnusih dopoldne in popoldne, bi lahko skrbeli za 48 dializnih bolnikov," je center predstavil Kanalec. Skupna naložba je vredna dobrih 700.000 evrov, dobrotniki iz vse Slovenije so jim pomagali s 125.000 zbranimi evri, ustanovitelje Posoškega zdravstvenega centra, ki je naložbo izpeljalo, pa na bankah čaka še več kot 100.000 evrov neodplačanega dolga.
Bolniki bodo v izkušenih rokah
Za dializne bolnike bo ob pomoči dveh medicinskih tehnikov skrbela višja medicinska sestra, za sodelovanje so dogovorjeni s sedmimi zdravniki specialisti iz Šempetra in Ljubljane. Da dobro usposobljenega kadra tudi v času krize ni enostavno dobiti, priča dejstvo, da se bo višja medicinska sestra Jelka Potočnik z 18-letnimi delovnimi izkušnjami z dializnimi bolniki v Kobarid vozila iz Divače. "Vedno imam rada izzive, rada delam z bolniki," je odgovorila. "Vsak začetek je malo težak, ampak presenetljivo vse teče lepo," je po tretjem dnevu delovanja novega centra zadovoljna. Da vse teče tekoče in brez zapletov je potrdil tudi zdravnik internist Dimitrij Klančič, ki je v petek obiskal bolnike. "Dializa je sicer varna metoda zdravljenja, a vseeno lahko pride do zapletov, zato mora biti zdravnik dosegljiv," je pojasnil. Dobrih 70 kilometrov oddaljena bolnišnica v Šempetru je tako vendarle malo predaleč.
Življenje na glavi in obrobju
"Dializa ti obrne življenje na glavo," je priznal Dušan Jug iz Tolmina, ki ga je dializa pričakala ob odhodu v pokoj. "To je težko sprejeti, a drugega, kot da se prilagodiš, ti ne ostane," je dejal, razočaran predvsem nad tem, kako pogosto so kraji na obrobju Slovenije pozabljeni od središča. "Včasih so imeli ljudje, ki so v bolnišnico prihajali od daleč in imeli za seboj tudi po več ur vožnje, vsaj prednost pri obravnavi, danes niti tega ni več. Dializni bolnik s Trente mora za to žrtvovati tudi po deset ur na dan," je pripovedoval in zato še toliko bolj ceni trud vseh, ki so svoje napore vložili v to, da jim bo poslej lažje.