"Družbene stike lahko razvija le posameznik, ki je zmožen svoje socialno življenje narediti raznovrstno," piše v omenjeni študiji. Osamljenost pa nastopi, ko posameznik nima stikov v svoji družini, ne na delovnem mestu, ne kot prostovoljec v društvih, ne s prijatelji in ne s sosedi. Družina in delovno mesto nista področji, kjer bi posamezniki najbolj razvijali stike z drugimi. Bolj kot s sorodniki (13 odstotkov) in sodelavci (4 odstotkov) se Francozi družijo s prijatelji (41 odstotkov) in sosedi (29 odstotkov).

Revni so večkrat osamljeni

Osamljenosti naj bi bili izpostavljeni predvsem revni francoski državljani, starejši od 30 let. Nekdo recimo zaradi majhnih prihodkov nima dostopa do prevoznih sredstev, ki bi omogočala ohranjanje stikov, zaradi premajhnega prostora pri sebi doma pa drugih ne vabi na obisk. Revščina povečuje osamljenost predvsem v primeru razpada zakona ali smrti partnerja.

Pri osamljenih Francozih gre pogosto za osebe v starosti med 30 in 50 let, na primer za ženske, ki so jih zapustili partnerji, pa tudi za ovdovele in brezposelne. Zelo veliko jih je med tistimi, ki so se pred kratkim upokojili in jim je delovno mesto predstavljalo edino možnost trajnejše komunikacije z drugimi ljudmi. Osamljeni ljudje pogosto zaidejo v začaran krog, ko niso več z drugimi in se jim zato zdi, da niso zanimivi, zato se niti ne potrudijo več, da bi prišli v družbo.

Vse več individualizma

Osamljenost je gotovo tudi posledica dejstva, da ljudje vse več prostega časa preživimo pred televizijo in računalnikom, torej individualistično. Z internetom je res več možnosti, da so vnuki v stiku s starimi starši, tudi tako, da jim pošiljajo fotografije. Toda ker z njimi komunicirajo elektronsko, se nikoli ne potrudijo, da bi se odpeljali k njim in se z njimi zares pogovorili.

V nekaterih francoskih mestih poskušajo s prostovoljci in organiziranimi srečanji ta socialno-psihološki problem rešiti. Pri nas so velikokrat zelo pomembna društva, ki po prostovoljcih, med katerimi so predvsem mlajši upokojenci, pomagajo starejšim in onemoglim upokojencem.

Predolg delovnik

Dr. Marija Molan s Kliničnega inštituta za medicino dela pri UKC Ljubljana pravi, da je pri nas veliko več osamljenosti, kot smo pripravljeni priznati. "Ljudje imajo težave predvsem z navezovanjem stikov. Medicinska sestra na primer pride po šolanju iz Prekmurja v ljubljanski Klinični center, kjer veliko dela, dežura in dobro zasluži. Toda leta minevajo in ne ustvari si socialne mreže, na svojem delovnem mestu pa nima možnosti srečati veliko moških, tako si ne ustvari družine in nima otrok, ki so lahko zelo pomemben pripomoček za vzpostavljanje stikov z drugimi." Bolje se ne godi niti samskemu moškemu v delovnem kolektivu ekonomistov in ekonomistk, ki imajo že vsi partnerico oziroma partnerja. Dr. Molanova poudarja, da danes ljudje podaljšujejo delovni čas in zato so danes delovna okolja dokaj zaprta, saj ljudem skoraj ne dopuščajo, da bi razvijali socialne stike. Za marsikoga je bilo glede druženja v času študija ali srednje šole povsem drugače. Osamljenost se odraža v osebnem nezadovoljstvu, ki povratno slabo vpliva na posameznikovo delo v službi.

Osamljenost starejših

Tudi dr. Molanova meni, da je starejša populacija zelo izpostavljena osamljenosti: "Tri leta pred upokojitvijo opozarjam zaposlene, naj se začenjajo pripravljati in razvijati dejavnosti, s katerimi bodo ohranili socialne stike." Tako je lahko za nekoga, ki se upokoji, pomemben vir socialnih stikov prostovoljna dejavnost.

Dr. Molanovi je žal, da pred leti ni zaživel projekt, po katerem bi v Ljubljani 300 upokojencev spremljalo otroke v šolo, s čimer bi se krepila tudi socialna povezanost. Vse manj je namreč medgeneracijskih stikov: "Različne generacije ne znajo več živeti skupaj, da bi se dopolnjevale. Danes prevladuje prepričanje, da mora vsaka generacija živeti zase in da se je treba čim prej osamosvojiti. Tako stari starši niso tako pogosto z vnuki kot nekoč. Zdi se celo, da je postala družbena norma: otrok naj bo v vrtcu, stari starši v domu upokojencev, oče in mama pa naj čim več delata, da bosta imela denar za vrtec in dom upokojencev."

Prijatelji na Facebooku

"V virtualnem svetu nastane lažen občutek, da imaš stike. Uporabnikom socialnih omrežij je vse bolj jasno, da tako ne morejo priti do zadovoljstva, kot ga lahko ima človek, ki se z nekom sreča v živo in se z njim v živo pogovarja. Ne moreš imeti tisoč prijateljev. Prijatelj je zgolj tisti, na katerega se lahko zaneseš in ga lahko pokličeš sredi noči," še pravi Molanova.