Če starša zmoreta prepoznati, sprejeti ter se soočiti in obvladati občutja, ki se jima prebujajo ob otroku, dajeta otroku najboljšo popotnico v svet. S tem mu v varnem okolju sprejetosti omogočata, da čuti, sprejme in izživi tudi svoja težka občutja, ne da bi ob tem doživljal, da je z njim ali z njegovimi starši nekaj narobe.

Seveda je od staršev odvisno, kako aktivno udejanjata to brezpogojno ljubezen do otrok. V zadnjem času je mogoče zaslediti številne družine, kjer je prav umanjkanje aktivnega starševstva razlog za toliko konfliktov v odnosu med starši in otroci. V nuklearni družini (mati-oče-otrok) otrok čuti, kadar je eden od staršev čustveno odsoten. Sodobne raziskave, ki so bile narejene na nuklearnih družinah, kažejo, da je v najzgodnejšem obdobju ključna oseba v otrokovem življenju mama, medtem ko v kasnejšem obdobju postane ključna oseba oče. Predvsem v obdobju pubertete pride vloga očetovstva najbolj v ospredje. V tem obdobju otrok potrebuje čustveno prisotnega očeta, ki ga bo znal pripeljati iz sveta mladostništva, ki je prežeto z občutji strahu, zmede in negotovosti.

Mama ne more nadomestiti čustveno odsotnega očeta

V nuklearni družini, kjer oče ni čustveno prisoten, so otroci prikrajšani za temeljni občutek varnosti. Ob tem se lahko mama še tako trudi, da bi čustveno nadomestila očeta, vendar ga na žalost ne more. Zato na trenutke ženska lahko celo pomisli, da bi ji bilo lažje, če bi bila sama, saj bi si takrat lahko organizirala stvari po svoje in ne bi več računala na pomoč partnerja. Na začetku se ženska po navadi jezi na partnerja ter ga želi čustveno prebuditi in vključiti v vzgojo otrok. Vendar sčasoma, če se partner ne odziva oziroma ženska začuti, da je zavrnjena, se tudi ženska čustveno umakne in se sprijazni z dejstvom, da je za vse bolj ali manj sama.

V nuklearnih družinah, kjer je oče čustveno odsoten, je najtežje v obdobju praznikov, dopusta in drugem prostem času. V tem obdobju se v družinske člane naseli občutek strahu, nemira in razočaranja, saj si nuklearna družina s čustveno odsotnim očetom ne zna zapolniti prostega časa. Zato družina pogostokrat komaj čaka, kdaj se bodo prosti dnevi končali ter zopet začela služba in preostale dnevne obveznosti, ki bodo zapolnile njihovo medsebojno praznino, ki je lahko tako zelo boleča.

Pogosto se zgodi, da je ob ženski lahko partner fizično nenehno prisoten, vendar je čustveno odsoten. Ženske in otroke najbolj boli ravno to dejstvo. To v otrocih lahko prebudi nemir, jezo in razočaranje, ki jo lahko kažejo v različnih odklonilnih vedenjih.

Otrokovo težavno vedenje je lahko klic po čustveni prisotnosti očeta

Ko je oče v nuklearni družini čustveno odsoten, se pogostokrat izkaže, da otrok začne klicati oziroma čustveno prebujati očeta z neprimernim vedenjem. Na tak način bo otrok klical po očetovi pozornosti, pa čeprav po negativni, ki je kljub temu manj boleča kot pa občutek, da se oče zanj ne zanima, ga ne opazi in ne čuti njegovih potreb in želja. Prav tako ga lahko kliče s slabimi ocenami, neopravljenimi hišnimi opravili, nepravočasnimi prihodi domov in drugimi neprimernimi reakcijami.

Pogostokrat očetje tovrstno vedenje zelo težko razumejo in še težje sprejmejo. Zato po navadi otrok tovrstna vedenja ponavlja in še lahko stopnjuje do skrajnosti, kot so zatekanje k drogam, alkoholu ali v najbolj skrajnih oblikah celo h grožnjam s samomorom. Za vse te skrajne oblike vedenja lahko rečemo, da so lahko zgolj zelo glasen krik po čustveno prisotnem očetu, katerega temeljno sporočilo je: oče, nauči me na odločen, spoštljiv, varen in sočuten način razsodnosti, ki je še nimam, jo pa tako nujno potrebujem, da se bom lahko znašel v odraslem svetu. S tem ko bo očetu uspelo te stvari otroka naučiti, bo poleg otroka osrečil tudi samega sebe, ker si vsak oče želi vzgojiti otroka v zrelo, odgovorno in samostojno osebo.

Odnos med očetom in mamo predstavlja temelj za razvoj otrokove samopodobe in spoštovanja

Čustveno prisoten oče je oseba, ki zmore otroku dati občutek, da je sposoben, in sicer s tem, ko verjame v njega in je na njega ponosen. Na tak način oče gradi otrokovo samopodobo, saj mu daje občutek, da bo lahko odšel v svet, v katerem ne bo zgolj preživel, temveč bo v njem tudi uspel. Zagotovo lahko tudi drugi moški (stric, učitelj...) oblikujejo otrokovo samopodobo, vendar pa se ne morejo niti približati odnosu, ki ga vzpostavita oče in otrok v nuklearni družini. S tem ko se oče dejavno vključi v vzgojo, kar pomeni, da se zanima za otroke, za njihove potrebe in razvoj ter se trudi, da jih spoštuje takšne, kot so, jim daje najboljši in najmočnejši zgled za vrednoto spoštovanja. Prav tako je pomembno, da se tudi starša medsebojno spoštujeta, ker se otrok uči spoštovanja tudi iz njunega medsebojnega razumevanja in spoštovanja.

Jernej Kovač je specialist družinske terapije, deluje v Centru za izobraževanje, supervizijo in terapevtsko pomoč v Mariboru.