Vsi lažejo in zavajajo, pa ne samo ljudje – določene vrste živali se ob veliki nevarnosti naredijo mrtve in tako preživijo. Novinar John Preston z britanskega Daily Maila naredi še korak dalje – laganja obtoži tudi Boga. Ta je namreč Adamu in Evi zagotovil, da bosta umrla, če bosta ugriznila v prepovedano jabolko, kar pa se ni zgodilo. No, vsaj ne nemudoma.
Laganje je pomemben del posameznika
Ian Leslie je misli in študije o laganju zbral v knjigi Rojeni lažnivci: zakaj ne moremo živeti brez prevare (Born liars: why we can't live without deceit), v kateri pride do fascinantnega zaključka, da je laganje - daleč od tega, da bi bilo slabo za nas – pravzaprav pomemben del posameznika. Verjame, da laganje poganja evolucijo: najbolj pametni taktiki bodo v svetu preživeli prej in bolje, kot tisti, ki se takšnih strategij ne poslužujejo.
Laganje pa nas hkrati naredi ostrejše, bolj na robu in bolj uravnovešene. Brez laži zbolimo, v knjigi piše Leslie, postanemo depresivni ali pa celo jezni, saj nas breme pretežke realnosti vleče navzdol. In niso samo moški tisti, ki lažejo. Tudi otroci so lažnivci, poudarja Leslie, med tretjim in četrtim letom postanejo pravi malo prevaranti. Vse to pa je del učenja, kako igrati igre. Laganje, je prepričan Leslie, je dobro za razvoj domišljije. "Otroci, ki dobro lažejo, morajo biti sposobni prepoznati resnico, si zamisliti nadomestno neiskreno, a verjetno zgodbo in nato obe različici v mislih pretehtati ter nato naprej nekomu prodati nadomestno resničnost,“ zagotavlja.
Med nedolžnimi in patološkimi lažnivci
Obstajajo pa različne vrste lažnivcev in laži. Na dnu verige so nedolžni lažnivci, na sredini so tisti, ki čutijo neizmerno potrebo po tem, da si neprestano izmišljujejo stvari. Na samem vrhu pa patološki lažnivci, ki so manipulatorji in egoisti, lažejo pa z določenim ciljem pred seboj, ne nujno zaradi laži same.
Lažnivca je najlažje prepoznati (ali pa pretentati) tako, sodeč po najnovejši raziskavi, da ga prisilite v opise najmanjših podrobnosti, saj se bodo s tem zmedli in bodo vse težje nadzorovali svojo izmišljeno zgodbo in njen potek. In če to ne deluje, naj vam zgodbo ponovijo od zadaj naprej. Na takšen način se bo porušila še tako zelo skrbno načrtovana zgodba.
Morda je tukaj najbolj strašljiva in čudna lekcija, da sami sebi lažemo ravno toliko, kot drugim ljudem. "Spominjanje,“ pravi Leslie, „"je dejanje ustvarjalne rekonstrukcije. Možgani filtrirajo informacije najbolje, kot znajo, in včasih – ali pa kar dokaj pogosto – se pri tem zmotijo.“ Da pa so stvari samo še slabše in bolj zapletene, se moramo zavedati, da smo ljudje neskončno sugestibilna bitja, ki imamo presenetljivo malo zaupanja v to, kdo smo.
