V življenju so nas starši, sorodniki, učitelji in vzgojitelji naučili marsičesa koristnega, žal pa večine človeštva nihče ni izuril v učenju. Umetnost učenja naj bi bila po mnenju nekaterih poznavalcev človeku položena že v zibelko oziroma bi si jo moral mimogrede pridobiti v času odraščanja. Ker ta domneva pogosto žal ne drži, marsikomu sploh ne bo uspelo odstreti tančice skrivnosti z umetnosti učenja in črpanja modrosti iz neizmerne zakladnice, ki je človeštvu na voljo od davnine. Otroci se sicer res zlahka učijo, ugotavljata nemška strokovnjaka, raziskovalca in avtorja Klaus Kolb in Frank Miltner, a morajo hkrati tudi vedeti, kako in zakaj to počnejo.

Učenje učenja postaja vse bolj nepogrešljiv imperativ v družbi znanja. Poleg psihologov, didaktikov, učiteljev, vzgojiteljev ter pedagogov, sociologov, zdravnikov in številnih drugih znanstvenikov se z učenjem zadnji čas vse bolj intenzivno ukvarjajo tudi kronobiologi, ki poudarjajo vpliv bioritma na uspešno osvajanje, pomnjenje in reproduciranje učne materije. Čeprav še vedno drži nekdanje prepričanje, da se ljudje delimo na zgodnje škrjančke (ti praviloma najlažje študirajo zjutraj in dopoldne) in pozne sove (dan rade zamenjajo z nočjo in pozno v noč brskajo po knjigah), pa kronobiologi prisegajo na splošne smernice, ki veljajo za humano populacijo, ne glede na individualna nagnjenja posameznika ali skupine.

Seveda pa učenje, pomnjenje in preostale intelektualne funkcije niso odvisne le od pravega časovnega načrtovanja, marveč so tesno povezane tudi s hrano. V želji, da bi modernim "študiozusom" pomagali do uspešnega učenja na čimbolj eleganten način, so ameriški nutricionisti sestavili koncept idealne prehrane za vse, ki se ukvarjajo z intelektualnim delom in potrebujejo maksimalni možganski potencial. Ta dosežek so simbolično krstili za Einsteinovo dieto (čeprav poznavalci prisegajo, da je oče relativnostne teorije prisegal na običajno prehrano iz domače kuhinje).

Američani, ki so med prvimi doumeli izreden pomen možganske funkcije za dobro zdravje in počutje organizma, so precej sredstev namenili proučevanju najrazličnejših zunanjih dejavnikov in njihovega vpliva na človekovo intelektualno aktivnost. Tako v ZDA vedno bolj poudarjajo pomen prehrane za možgane. Dieta po meri vrhunskih možganov naj bi vsebovala dovolj beljakovin, ogljikovih hidratov in zmerno količino maščob (najbolje 30-40, nikakor pa ne več kot 50 ali 60 gramov na dan), pa čim več vitaminov, mineralov in encimov. Tako prehranski strokovnjaki na nasprotni strani Atlantskega oceana na primer prisegajo na sadje, kot sta ananas in papaja, ki sta izredno bogata z encimi, pa na banane, ki naj bi pripomogle k dobremu razpoloženju (serotonin) in uspešnejšemu delovanju možganov. Priznana ameriška antropologinja je javnosti nedavno sporočila sklepe svoje večletne študije, v kateri je med drugim odkrila, da so bili človečnjaki (opice, najbolj sorodne in podobne človeku), ki so uživali uravnovešeno in strogo načrtovano prehrano, bogato z omenjenim sadjem (zlasti s priljubljenimi bananami), veliko bolj uspešni pri mentalnem treningu - učenju in pomnjenju - kakor njihovi skromno hranjeni vrstniki.