Pomembno je, da se z ustreznim pristopom k plesu te poškodbe preprečuje, in seveda tudi, da bi plesalci, ko se poškodujejo, dobili ustrezno terapevtsko pomoč. Vendar je plesna medicina v Sloveniji popolnoma zanemarjeno področje.

Pomembno je, da se preprečevanja poškodb zavedajo že plesni pedagogi, ki učijo otroke in mladino, je povedala Nina Meško, samostojna svetovalka za ples pri Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti (JSDK). Zato so pri JSKD pred dvema letoma začeli izvajati strokovna izobraževanja za pedagoge sodobnega plesa in ustvarjalnega giba, v okviru katerega se seznanijo tudi z anatomijo telesa. "Tej problematiki se je treba bolj posvetiti, ker je v Sloveniji to izrazito zanemarjeno področje," je povedala.

Problematika je pravzaprav širša, saj je v Sloveniji velik manko tudi na področju izobraževanja plesnih pedagogov, čeprav je teh veliko in izhajajo predvsem iz vrst nekdanjih plesalcev. "A če si bil sam plesalec, ni nujno, da znaš tudi učiti," opozarja Meškova. Kot ni nujno, da bo znal pedagog, ki je kot plesalec sam izkusil poškodbe, učiti tako, da pri mladih plesalcih ne bo prihajalo do poškodb. Zato je poleg plesnih pedagogov treba ozavestiti tudi starše, da je pomembno, da z otroki v plesnih šolah delajo primerno izobraženi pedagogi. Če bodo pedagogi pravilno delali z učenci, bodo tudi ti znali bolje poskrbeti zase, je prepričana Meškova. "Plesalci so plesu zelo predani in zlorabljajo svoje telo, ki je njihov instrument."

Dolge ure treninga imajo svojo ceno

Pogosto se zgodi, da mladim dekletom, ki trenirajo ples ali balet, kar je enako zahtevno kot ukvarjanje s športom, izostane menstruacija; zelo zgodaj se jim lahko zmanjša tudi kostna gostota, posledica česar je juvenilna osteoporoza in je njihova kostna gostota enaka kostni gostoti žensk v pomenopavzi. "Mladi plesalci trenirajo šest do osem ur na dan, ne jedo ustrezno oziroma jedo premalo, ne vedo, kako pomembno je uživanje tekočin, zaradi biokemične neuravnovešenosti se lahko pojavi depresija... Vse to slabi plesalčevo telo," našteva Ingrid Kerec, nekdanja plesalka, koreografinja in pedagoginja, ki zadnja leta živi na Dunaju, kjer dela kot terapevtka za gibalno terapijo rolfing. Zaradi dolgoletne prekomerne rabe ima mnogo plesalcev tudi obrabo sklepov v kolenih, kolkih, hrbtenici... Največ poškodb pri plesalcih se zgodi v stopalu, ki je sestavljeno iz 26 sklepov; pogosti so tudi zvini in zlomi.

Težave z gibalnim aparatom se lahko pri plesalcih pojavijo že zelo zgodaj in z desetletjem ali dvema plesa prerastejo v poškodbo. "Mnogi pedagogi rečejo, tako pač je. Bolečina spada k plesu. A to ni res," opozarja Kerčeva. Opaža, da so pedagogi sodobnega plesa že malo bolj ozaveščeni, baletni pedagogi pa še niso in je "balet še danes takšen, kot je bil leta 1700".

Mnogo poškodb je tudi posledica neprimernih razmer, v katerih plešejo plesalci: prostori so pogosto neogrevani, plešejo na betonskih tleh, potrebovali pa bi nekoliko privzdignjena in rahlo vibrirajoča tla.

Plesna medicina

Vseh teh dejstev so se v nekaterih drugih državah že zavedli in tako se je na primer v Avstriji in Nemčiji že razvila plesna medicina - izvajajo jo zdravstveni delavci, ki so posebej usposobljeni za prepoznavanje in zdravljenje poškodb plesalcev. "Poškodba plesalca pa ni enaka poškodbi športnika, ker je biomehanika plesalca zahtevnejša od športnikove, saj gre tudi za plesno izraznost in mora biti temu prilagojena tudi terapija," pravi Kerčeva.

Pri nas se tukaj spet zaplete. Takih specializiranih zdravstvenih strokovnjakov namreč pri nas ni, obstoječi pa za posebne potrebe plesalcev nimajo posluha. "Za plesalca je pomembno, da je obravnavan takoj, ko se poškodba zgodi, enako kot na primer športnik, a plesalca ne jemljejo resno in mu rečejo, naj si pač poišče kak drug hobi," ponazarja tudi skozi lastno izkušnjo Nina Meško. Obenem tudi za plesalce veljajo običajne čakalne vrste za diagnostične preiskave in preglede pri zdravniku. Samoplačniške storitve pa si lahko privoščijo le redki plesalci sodobnega plesa, saj s plesom, tudi če imajo status samostojnega kulturnega delavca, preživijo le redki.

Nič bolje se ne godi baletnikom, čeprav so del institucionalizirane kulture, saj v baletu na primer nimajo zaposlenega fizioterapevta, ki bi skrbel za gibalne poškodbe plesalcev, opozarjata sogovornici.