Bolniki bodo pripovedovali o svojem doživljanju bolezni in zdravljenja, pripovedovali pa bodo tudi zgodbe ali pravljice narodov sveta. Srečanja bodo popestrili s skeči ter glasbenimi in plesnimi točkami. Zasnoval jih je Dušan Enova, specialist klinične psihologije na Interni kliniki UKCL, ki pa zase raje reče, da je klinični zdravstveni psiholog.

V čem se zdravstveni psiholog razlikuje od kliničnega psihologa?

Zdravstveni psiholog je pri nas profil v nastajanju, v tujini ta naziv že obstaja in ga psiholog pridobi z doktoratom iz zdravstvene psihologije. Zdravstveni psiholog deluje predvsem preventivno, z različnimi tehnikami vedenjske terapije pomaga ljudem spremeniti nezdrav stil življenja, se znebiti škodljivih razvad, ki zvišujejo verjetnost pojavljanja ali poslabšanja bolezni. Klinični psiholog dela prvenstveno z ljudmi, ki imajo večja odstopanja v čustvenem in razpoloženjskem odzivanju, dela pa lahko tudi z ljudmi, ki imajo odnos do realnosti precej spremenjen, ki so, kot rečemo, psihotični. V tujini se psiholog, ki dela v bolnišnici za telesne bolezni, imenuje klinični zdravstveni psiholog. Pri delu uporablja tehnike kognitivno vedenjske terapije, saj se je v bolnišnicah za telesne bolezni poleg čustvene psihološke podpore, ko se na empatični način pogovarja s pacientom in mu da možnost, da izrazi svoja čustva in strahove, uveljavil tudi omenjeni psihoterapevtski pristop. Psiholog da pacientu občutek, da je prav, da se v stiski pogovori, saj je pogosto še vedno prisotna napačna predstava pri ljudeh, da če nekdo pride v stik s psihologom, to pomeni, da je z duševnostjo tega človeka nujno nekaj narobe. A večina hospitaliziranih ljudi so običajni, normalni ljudje v neobičajni situaciji - ki imajo kronično bolezen, ki se je ne znebiš, in so v bolnišnici. Bolnišnično okolje nikoli ne more pričarati domačega vzdušja, nekateri ljudje morajo tedne preživeti v izolaciji zaradi terapevtskih postopkov, na primer po presaditvi kostnega mozga, ko se lahko to obdobje vleče, imajo bolečine, bruhajo in jim je okrnjena svoboda gibanja izven sobe zaradi nevarnosti okužb.

Koliko je v UKC Ljubljana kliničnih oziroma zdravstvenih psihologov?

V UKC Ljubljana je več kot deset kliničnih psihologinj, večina jih je zaposlenih na pediatrični in nevrološki kliniki. Na internih oddelkih sem edini psiholog. Psihologov je več tam, kjer so zdravniki potrebo po njih prepoznali z medicinskega vidika. Na Nevrološki kliniki se predvsem zdravijo bolniki, ki imajo okvare v možganih, zaradi katerih so njihove spoznavne sposobnosti, kot sta mišljenje in koncentracija, okrnjene. Potreba po psihologih je zelo vidna, saj znajo z dokaj natančnimi psihodiagnostičnimi pripomočki ugotoviti, kje v možganih je poškodba, kar je pomembno tudi za operativne posege. Poleg tega je zelo pomembna kognitivna rehabilitacija, ponovno pridobivanje oslabljenih spoznavnih sposobnosti s pomočjo nevropsiholoških tehnik. Profil psihologa za odrasle bolnike se je uveljavil tudi v procesu priprave bolnika na presaditev organa in je to delo prevzela kolegica na kirurški kliniki.

V zadnjih letih se vendarle vse bolj uveljavlja pristop, da za bolnika ne skrbita samo zdravnik in medicinska sestra, ampak da v zdravstveni tim sodijo tudi psiholog, socialni delavec, dietetik in morda še kak specifičen profil. Kako je s tem v praksi, se ta pristop že uveljavlja, ali vas še vedno kličejo samo za gašenje "psihološkega požara" ?

Delo psihologa počasi pridobiva vrednost in ne bo več le krizna intervencija. Najbolj zgledno sodelujem z zdravstvenim osebjem na diabetološkem, hematološkem oddelku in Kliničnem oddelku za žilne bolezni. Na diabetološkem oddelku smo se dogovorili, da bo psihološke obravnave deležen vsak novoodkrit bolnik s sladkorno boleznijo tipa 1. Skupinsko ali individualno psihološko obravnavo imajo tudi vsi bolniki po srčnem infarktu in tisti s srčnim popuščanjem, ki hodijo na ambulantno rehabilitacijo na Klinični oddelek za žilne bolezni, poleg tega pripravljamo tam tudi študijo o dopolnilnem zdravljenju s pomočjo psihološke biofeedback metode. Hematološki bolniki, ki zaradi nevarnosti okužb ne morejo pogosteje hoditi na ambulantno psihološko obravnavo, bodo lahko deležni slednje preko Skypa. O sodelovanju se dogovarjam tudi s prostovoljci, ki nudijo podporo bolnikom na hematološkem oddelku. Na internih klinikah bodo vsi bolniki in svojci dobili pisne informacije o možnosti psihološke obravnave in telefonsko številko za naročanje.

Kako bi psihološka podpora bolnikom v bolnišnicah izgledala v idealnem svetu?

V idealnem svetu bi bilo dovolj psihologov za klinično psihološko delo z bolniki, zdravstveni kadri pa bi izvajali preventivno psihološko zdravstveno oskrbo. Prepoznati je treba zdravstvene delavce, ki imajo večjo senzitivnost za psihološko dogajanje. Nekateri razvijejo empatičnost v neugodni smeri, in ko se soočijo s človekom, ki trpi, začnejo tudi oni trpeti. Nekateri se tega niti ne zavedajo, a jih potem kar naenkrat psihološko sesuje in izgorijo. Zdravniki so, razumljivo, osredotočeni na medicinski vidik, in se zato ne zmorejo v večji meri posvečati opažanju psiholoških stanj pri pacientih. Prepoznati je treba medicinske sestre, ki se znajo soočati s čustvenimi vidiki bolezni pri bolnikih, ki znajo s pravo mero vzpostaviti stik s sabo in okolico in začuti potrebe drugih ljudi in da jih bolečina ljudi ne stre. Ni mi še uspelo doseči, da bi sestre dosegle status, da bi se lahko več časa pogovarjale s pacienti, saj je danes tudi sestram čas strogo odmerjen. Sodelujem pa z nekaterimi sestrami in zdravniki in mi povejo, kaj opazijo pri pacientih. Dobro sodelujem tudi s socialnimi delavci, dietetiki, sploh pa s fizioterapevti. Sam sem po izobrazbi tudi fizioterapevt, potem sem doštudiral za psihologa, saj sem pri fizioterapevtskem delu spoznal, kako zelo bolniki potrebujejo suportivni pogovor.

Kako lahko pomagate bolniku, ki ima psihološke težave?

Pri bolnikih v bolnišnici za telesne bolezni so, kot rečeno, redko prisotne psihiatrične težave, so pa lahko depresivni, tesnobni, če so te težave izražene v večji meri, pa gre pravzaprav za bolj poudarjen proces žalovanja. Kronična bolezen namreč pomeni izgubo, pa naj se tega pacient zaveda ali pa še ne. Vsaka izguba pa sproži psihološki proces žalovanja, ki poteka z nekaterimi značilnosti: ob začetnem šoku človek ne more sprejeti situacije, pride do raznih oblik zanikanja, išče drugo zdravljenje, dvomi o diagnozi, ko sprevidi, da bolezen je in da tega ne more spremeniti, pa nastopijo občutki močne žalosti, jeze, krivde. Za bolezen lahko krivi sebe, zdravnike, družinske člane… Potem se ta občutja poglabljajo v žalost, človek lahko sanja moreče sanje… Močnejši strah seveda ima realno osnovo, saj je človek vendar zbolel. V tem obdobju je pomembno, da bolnik lahko pove, kaj se z njim dogaja, se razkrije v okolju, kjer se počuti varnega - ob čustveni opori človeka, ki ga posluša. To je lahko sestra, zdravnik, kakšen drug zdravstveni profil, prostovoljec ali psiholog, če je na voljo. Vendar naj bi se tesnobnostna kriza po nekaj dneh umirila in človek začne počasi sprejemati bolezen kot realnost in svoje vedenjske vzorce prilagodi tako, da sodeluje v zdravljenju. Če pa ga zaobjame tesnobnost pretirane intenzivnosti in traja predolgo časa, potem se začenja potapljati v anksiozno motnjo ali v depresijo. Seveda je treba to pri bolniku prepoznati, a težava je, da se velikokrat ne prepozna. Študije navajajo, da naj bi bilo od 20 do 30 odstotkov hospitaliziranih koronarnih bolnikov depresivnih, a to ni prepoznano v polni meri, ker ima depresija mnogo obrazov. Človek ni vedno jokav, lahko je nervozen, jezljiv, lahko pa je samo povsem brez energije in brez volje početi kar koli. Kazalci depresije se tudi velikokrat mešajo s simptomi telesne bolezni - pacient ima bolečine, pomanjkanje energije, je neješč, ima motnje spanja...

Psihologi najprej damo klinično oceno pacienta na podlagi klinično psihološkega intervjuja, potem opravimo psihodiagnostiko, s katero lahko potrdimo ali ovržemo sum, da gre na primer za depresijo, vendar nikoli ne napišemo diagnoze, saj je to kompetenca zdravnikov psihiatrov, s katerimi tudi dobro sodelujem. Nato se v vodenem terapevtskem pogovoru predvsem trudimo ugotavljati nefunkcionalne predstave in prepričanja pri bolniku - o zdravljenju, bolezni, sebi, o svetu... Nefunkcionalno prepričanje je na primer, da po srčnem infarktu bolnik ne sme več opravljati nobene telesne dejavnosti, saj sicer tvega ponoven infarkt. Ugotavljamo vzorce izkrivljenih prepričanj, ki imajo osnovo že v otroštvu, saj se samopodoba izgrajuje že od otroštva. Možna bazična izkrivljena prepričanja pri depresiji so lahko naslednja: nisem vreden, da me imajo radi, ne bodo me imeli radi, če se ne bom maksimalno potrudil, nisem sposoben…

Zelo pomaga tudi poslušanje zgodb drugih bolnikov ali pripovedovanje lastne zgodbe, kar ste v UKC Ljubljana začeli izvajati v okviru srečanj skupine odraslih bolnikov. Za kaj gre?

Psiholog v prvi vrsti posluša pacienta. Včasih pa vrata ekspresije odpre umetnost, bolnik se lahko izrazi brez besed. To uporabljajo na psihiatričnih klinikah v obliki umetnostnih terapij - likovne, dramske, glasbene, itd. V tujini te metode uvajajo tudi v bolnišnicah za telesne bolnike. V Kanadi so medicinske sestre edukatorke, ki sladkorne bolnike učijo, kako ravnati z inzulinsko črpalko, o prehrani, ustanovile so terapevtsko gledališče in pripravile skeče z zapleti, ki nastanejo v življenju diabetika. Nekateri ljudje namreč frontalni, pedagoški način razlage teže razumejo in ne ponotranjijo povedanega. Tako bomo začeli tudi v naši skupini. V prvem srečanju sem kratek skeč pripravil sam, v prihodnjih pa bodo pomagali zunanji sodelavci. Osnova teh srečanj pa je, da bolnik pove svojo zgodbo, saj s tem, ko dobiš pogum, da se odpreš, nisi več sam, ujet v zaprti krog misli, ki vzdržujejo nefunkcionalna prepričanja. Ko se odpreš, izstopiš iz sebe in svojo zgodbo vidiš z drugega vidika. Zato ljudje, ki govorijo, dobijo uvid; uvid pa dobijo tudi tisti, ki poslušajo. Gre torej za neke vrste terapevtski moment psihoedukativne narave.