Danski raziskovalci so s tem še dodatno ovrgli mnenja, da načrtna prekinitev nosečnosti sproži duševne bolezni in dokazali, da se to večkrat zgodi zaradi poporodne depresije.
Splav je na Danskem dovoljen od leta 1973, torej od istega leta, ko je znani sodni primer Roe proti Wade omogočil Američankam, da se svobodno odločajo o splavu.
Štirje odstotki po splavu, sedem po rojstvu
Raziskovalci so spremljali 365.550 najstnic in odraslih žensk, ki so med letoma 1995 in 2007 naredile splav ali pa rodile prvega otroka. Nobena od njih ni imela preteklih psihičnih problemov, ki bi zahtevali hospitalizacijo. S pomočjo različnih zdravstvenih registrov so spremljali mentalno zdravje obeh skupin pred splavom ali rojstvom in po njima. Med omenjenim časom je 84.620 žensk splavilo, 280.930 pa rodilo.
Znanstveniki so najprej primerjali stopnjo mentalnega zdravja žensk pred in po prvem splavu in ugotovili, da je odstotek žensk, ki poiščejo pomoč po prekinitvi nosečnosti skoraj enak odstotku žensk, ki poiščejo pomoč že devet mesecev pred splavom. Pojasnjujejo pa, da te ženske spadajo v skupino, ki je demografsko že od vsega začetka bolj nagnjena k čustvenim težavam. Statistični podatki kažejo, da gre v veliki večini za finančno slabo situirane ženske, tudi odstotek nenačrtovanih nosečnosti je med njimi večji.
Ženske, ki so prvič postale mame, so na splošno bile pred tem manj dovzetne za duševna obolenja, odstotek tistih, ki pa so potrebovale profesionalno pomoč kmalu po rojstvu pa je presenetljivo višji. Preden so rodile, so le štiri od stotih žensk potrebovale zdravniško pomoč zaradi mentalne nestabilnosti. Po porodu se je ta odstotek povečal na 7.
Najpogostejši problemi obeh skupin so tesnoba, močan stres in depresija. ''Ženske bi morale vedeti, da se s splavom možnost za psihično obolenje ne zviša, '' je mnenje vodje raziskave Trine Munk-Olsenove.
