"Uganka je, zakaj pogostost te bolezni najbolj narašča ravno v tej skupini otrok. Pomembno je, da je bolezen pri otrocih dobro vodena, saj imajo pri 40. letu starosti, ko začnejo ljudje zbolevati za sladkorno boleznijo tipa 2, za sabo že 35 ali 37 let sladkorne bolezni.," je povedal prof. dr. Tadej Battelino, predstojnik Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni na Pediatrični kliniki UKC Ljubljana.

Veliko vlogo pri tem, da je bolezen dobro vodena, imajo družine otrok, pa tudi šole oziroma vrtci, ki jih ti otroci obiskujejo. Za otroke in starše izvajajo na oddelku zdravstveno vzgojo o postopkih vodenja bolezni in o privajanju na življenje s sladkorno boleznijo. Šola traja teden dni po eno ali več šolskih ur. Občasno vključijo v izobraževanje tudi učitelje, stare starše oziroma druge, ki skrbijo za otroka, je povedala Ivica Zupančič, glavna medicinska sestra na oddelku in edukatorka.

Zdravstveno vzgojo za sladkorno bolezen izvajajo že od 1956. Danes otroke in starše učijo štiri diplomirane medicinske sestre edukatorke, vključene pa so tudi srednje medicinske sestre, psihologinja in dietetičarka.

Nujno sodelovanje staršev

"Sodelovanje staršev je nujno. Lažje je, kjer družina potegne skupaj v isto smer, kjer gre vzgoja za življenje z diabetesom od malega po začrtani poti, pa še tam običajno nastopi v puberteti borba, da se otroka spet usmeri na pravo pot," je povedala asist. dr. Nataša Uršič Bratina, vodja oddelka za diabetes pri otrocih na Pediatrični kliniki.

Odziv staršev se pri otroku, ki ima sladkorno bolezen tipa 1, bistveno razlikuje ob odziva staršev, kadar otrok zboli za sladkorno boleznijo tipa 2, ugotavlja Battelino. Prvo je namreč težka kronična bolezen, "za katero nisi nič kriv", tip 2 pa je posledica nezdravega življenjskega sloga, kar je običajno problem vse družine. "Ta družina je socialno bolna in je sladkorna bolezen samo posledica tega. Zato je motivacija staršev pri tem zelo drugačna."

Pozitiven premik v šolah in vrtcih

Pohvalil je šole in vrtce, saj so se začeli dobro odzivati. "Lahko rečemo, da v slovenskih vrtcih in šolah ti otroci v veliki večini primerov več niso diskriminirani. Naredili smo velik napredek in smo zgled drugim. Še deset let nazaj ti otroci niso smeli telovaditi, iti nikamor brez staršev (na primer v šolo v naravi, op. a.). Pred petimi leti pa smo uspeli ob podpori šolskega sistema narediti obrat. Danes se šola pohvali s tem, da omogoča dodatno skrb kronično bolnim otrokom," je zadovoljen Battelino.

Kaj se pričakuje od vzgojiteljev oziroma učiteljev, kadar šolo obiskuje otrok s sladkorno boleznijo?

Učitelj mora prepoznati, da je z otrokom nekaj narobe. Kadar ima nizek krvni sladkor, morajo ustaviti inzulinsko črpalko, da neha dovajati inzulin, pomeriti krvni sladkor, da potrdijo, da gre za hipoglikemijo in dati glukozne tablete v pravi količini. Prav tako morajo pred obroki izmeriti krvni sladkor, če ima otrok senzor, preverijo to na črpalki, in dati odmerek inzulina, kot ga pove črpalka, ter sprožiti inzulin, razloži Bratina. Pomembno je tudi, koliko ogljikovih hidratov vsebuje obrok, ki ga otrok zaužije v šoli. Veliko učiteljev samih izračunava ogljikove hidrate in nekateri izjemno dobro poznajo sestavo hrane, jih pohvali Bratina.

Battelino spomni, da so v Nevadi v ZDA nedavno sprejeli zakon, po katerem učitelji morajo dajati otrokom v šolah inzulin. Tudi sam bi si želel, da bi bila pri nas uzakonjena obvezna pomoč učiteljev in s tem zagotovljeno enakopravno vključevanje kronično bolnih otrok v družbo.

Sistemsko je za otroke s sladkorno boleznijo pri nas dobro poskrbljeno. Tako predšolski otroci dobijo senzor za neprekinjeno merjenje glukoze, ki opozarja na nivo glukoze v krvi. Zato so obdobja, ko so otroci zunaj želenega nivoja, krajša in s tem je urejenost sladkorne bolezni boljša.

Življenje s sladkorno boleznijo

Amadej Perger je za sladkorno boleznijo tipa 1 zbolel, ko je bil star pet let in pol. "To je bil za naju kot starša velik šok, a ob pomoči zdravnikov, medicinskih sester in drugih sva šla čez to oviro," je povedala Amadejeva mama Tina Rožič. "Danes Amadej živi normalno življenje sedemletnika. Obiskuje osnovno šolo in smo zelo zadovoljni z vodenjem bolezni v šoli," je povedala. Poleg tega, da zelo pazijo na prehrano in veliko dajo na zdrav način življenja in rekreacijo, družina živi normalno življenje. "Kot družina smo napredovali tako osebno kot duhovno," pove Rožičeva. Urejenost bolezni ni odvisna samo od prehrane, ampak tudi od drugih dejavnikov v telesu, saj kljub dieti včasih krvni sladkor narašča, ugotavlja.

"Amadej lepo skrbi za svojo črpalko, tudi sošolci so ga lepo sprejeli. Malo je omejen, ko je krvni sladkor nizek ali visok in v tem času ne more telovaditi, dokler se krvni sladkor ne uredi. Zelo je samostojen in zelo odgovorno spremlja svojo bolezen," je pripovedovala mama.

Zelo so zadovoljni z Amadejevo učiteljico, ki je bila skupaj z vzgojiteljico in kuharico na izobraževanju o sladkorni bolezni na pediatrični kliniki. Ogljikove hidrate v obrokih učiteljica preračunava sama in jih zelo pravilno vnaša v črpalko. Vse tri obvladajo diabetično dieto, učiteljica in vzgojiteljica pa poleg tega znata tudi upravljati črpalko - jo ustavljati, preračunavati boluse, reševati hipoglikemije in hiperglikemije. Mama tudi pregleda mesečni jedilnik in črta jedi, ki jih Amadej ne sme jesti in predlaga zamenjave, na primer namesto običajnih testenin polnozrnate, ne preveč kuhane testenine.

Ko je to pripovedovala, da Amadej doživel hipo, stanje, ko je v krvi premalo sladkorja, vendar prisotne novinarke niti nismo opazile, da je otrok pojedel glukozne tablete in da so ustavili črpalko. "Če se to zgodi v šoli, učitelji znajo ukrepati: ustavijo črpalko in vedo, koliko glukoznih tablet morajo dati otroku," je dejala Uršič-Bratinova. Če so v dvomu, pa lahko za nasvet pokličejo starše oziroma strokovnjake na pediatrični kliniki.