Kdaj se pojavi sram?
Sram se pojavi takrat, ko smo prepričani, da smo s svojim ravnanjem povzročili, da nekdo misli slabo o nas, na primer če smo kršili socialno-kulturne norme ali pravila vedenja. Sram se pojavi tudi, ko naredimo nekaj, kar odstopa od predstave, za katero bi sami želeli, da jo imajo ljudje o nas, na primer ko se želim pokazati kot prijazna oseba, pa mi uide izbruh jeze. Sram nas je lahko tudi pred samim seboj, kadar ne zmoremo biti takšni, kakršni mislimo, da bi morali biti oziroma želimo biti. Občutek sramu je toliko bolj intenziven, kolikor bolj nam je pomembno, da imajo drugi dobro podobo o nas, oziroma kolikor bolj je oseba, ki je priča našim dejanjem, za nas pomembna.
Kako vemo, da nas je sram?
Telesna govorica pri sramu je zelo izstopajoča. Najvidnejši znak sramu je rdečica na obrazu, ki pri nekaterih ljudeh obsega tudi vrat in prsi. Človek, ki ga je sram, se poskuša skriti. To počne tako, da se izmika pogledu v oči, gleda v tla, skloni glavo ali pa se obrne stran. Pogosto se skuša z nečim pokriti ali se skriti za kaj. Najpogostejša gesta pri sramu je skrivanje obraza za rokami. Ko postane občutek sramu zelo močan, skuša človek pobegniti iz situacije, pogosto se pojavlja tudi jok. Svojo željo po begu izraža z besedami: "Najraje bi se v zemljo vdrl!" V nekaterih situacijah lahko človek postane tudi agresiven (skuša odstraniti pričo), destruktivnost pa se lahko usmeri tudi proti samemu sebi.
Kako običajno ravnamo s sramom?
Tako kot pri vseh čustvih tudi pri sramu obstajata dva načina neustreznega ravnanja z njim.
Prepuščanje sramu - ko pustimo, da nas sram povsem "ugrabi" in vodi naša dejanja. Zaradi sramu se marsičesa ne lotimo, se zapiramo vase, v skrajnem primeru nas čustvo sramu lahko povsem osami. K temu so bolj nagnjeni introvertirani psihološki tipi.
Potiskanje sramu - ko si sramu ne priznamo, ga nočemo sprejeti in se vedemo, kot da ga ni. V tem primeru "preslišimo" sporočilo, ki ga sram prinaša. K temu so bolj nagnjeni ekstravertirani psihološki tipi.
Kakšna je vloga sramu?
Sram ima pozitivno vlogo v procesu socializacije, ker deluje kot korektiv obnašanja v smeri, ki je družbeno sprejemljiva. Lahko rekli, da nas uči odgovornega vedenja. Pri presoji, kaj je družbeno sprejemljivo vedenje in kaj ne, pa naletimo na problem. Kateri kriterij je pravi za presojo o tem, kaj je odgovorno vedenje in kaj ni? Včasih so splošne predstave v družbi lahko okostenele in zavirajo družbeni razvoj. Če se ravnamo po njih, se prilagodimo množici, a ne prisluhnemo sebi in smo notranje nezadovoljni. Vsekakor je tisti pravi kriterij za presojo o družbeno sprejemljivem vedenju etika srca oziroma glas vesti.
Poleg tega sram ozavešča tudi naše predstave o sebi ter razkriva našo stopnjo samospoštovanja in občutka lastne vrednosti. Naloga vsakega človeka v procesu osebnega in duhovnega razvoja je, da vzpostavi občutek lastne vrednosti, ki ne bo utemeljen samo na zunanjih odzivih oziroma sprejemanju drugih, temveč na zavedanju, da je vsak človek sam zase vreden. V vsakem človeku se skrivajo nesluteni potenciali razvoja. Bolj ko vzpostavljamo stik s svojo duhovno naravo, na primer z meditacijo, bolj lahko ločimo sebe kot individuuma od svojih lastnosti in svojega vedenja. Zavedamo se, da so naše lastnosti in naše vedenje spremenljivi del nas in ne določajo naše vrednosti. Lastnosti in vedenje, ki nam niso všeč ali se jih sramujemo, lahko vedno spremenimo, če smo le dovolj motivirani in pogumni. Tako osebno in duhovno rastemo ter smo vse bolj notranje umirjeni in zadovoljni s seboj in življenjem, četudi nam zunanje okoliščine niso vedno naklonjene.
Avtor deluje v okviru Šole čustvene inteligence