Dokler ne izbruhnejo težave oziroma se ne pojavijo (nepričakovani) zapleti, ki pomembno vplivajo tudi na učni uspeh in otrokove možnosti za zadovoljno, človeku dostojno življenje. Zato je treba kljub (pred)šolski hektiki in naglici vsaj kanček dragocene pozornosti posvetiti tudi zdravju, počutju in vitalnosti otroka.

Navade in razvade

Za začetek velja razmisliti o življenjskih navadah in razvadah. Vprašati se moramo, ali smo s svojim načinom življenja lahko zgled svojim otrokom. Otroci tudi v dobi virtualnih junakov nujno potrebujejo konkretne spodbudne ideale, pri katerih imajo starši, bratci in sestrice odločilno vlogo! Morda jih učimo, kaj je prav in kaj narobe, ter jim dopovedujemo, česa naj ne počnejo, pri tem pa sami ravnamo diametralno nasprotno. Besede so sicer pomembne, vendar pa imajo zgledi veliko močnejši vpliv in so nedvomno pomembnejši od teoretiziranja.

Način življenja in obnašanja vzemite najprej pod drobnogled sami. Preverimo, kaj je odlično, kaj je dokaj v redu (potrebno manjših izboljšav), kaj ni dovolj dobro (večji posegi) in kaj je slabo in moramo zato to nujno spremeniti. Najbolje je, da vse skupaj zapišemo in spravimo v predal, čez dan ali dva pa seznam ponovno pozorno predihamo in preverimo, ali resnično drži. Če se s čim ne strinjamo, to spremenimo, nato pa naredimo načrt, kako se bomo lotili življenjskih sprememb. Psihologi ugotavljajo, da vsaka, trajnostno naravnana, dolgotrajna sprememba oziroma cilj terja dorečeno vizijo (kaj bi radi dosegli) in dovolj natančen načrt (kako boste to dosegli). Pomembno je, da je načrt preprost in razumljiv.

Zajtrk in gibanje

Pri preoblikovanju življenjskega sloga k sodelovanju povabimo partnerja, starše, sorodnike, prijatelje. Če smo na primer sklenili narediti red na področju prehranjevanja, to jasno in glasno, pa tudi prijazno, vljudno in obzirno povejmo mami, ki rada kuha in peče - prepričajmo jo, da so tudi zelenjavni obroki, sladice s sadjem, manj mastni mlečni proizvodi, ribje jedi ipd. lahko prav tako okusni in privlačni. Če je ne bomo vključili v projekt, jo s svojimi zahtevami užalili ali ji brezkompromisno prepovedali pripravljanja slastnih jedi, jo bomo (hudo) prizadeli. Morda se bo za določen čas pokorila, nato pa bo slej ko prej vse skupaj spet počela po starem. Če smo sklenili v svoj vsakdan vnesti nepogrešljivi zajtrk, naj vsak član družine po svojih močeh prispeva k tej spodbudni iniciativi. Če je naš otrok preveč lenoben, pretežak in zaseden, naredimo gibalni načrt, v katerem mu bo eden od domačih (po potrebi) vedno stal ob strani, nato pa preostale družinske člane, stare starše, sorodnike in prijatelje pa tudi učitelje in vzgojitelje (če so vredni našega zaupanja) obvestimo o cilju, ki smo si ga zadali, in jih prosimo, naj otroka tudi sami spodbujajo in navajajo oziroma mu omogočajo, da se bo čimveč gibal. Potrudimo se, da bomo tudi sami čimbolj dejavni - nikoli nismo preveč razgibani, dinamični in v dobri kondiciji. Tako bomo mimogrede poskrbeli za dvojni učinek.

Morda bomo več pozornosti v šolskem letu, ki trka na duri, posvetili počitku in spanju, sprostitvi, povezanosti, razumevanju in prijateljstvu v družini... Ne glede na področje in cilj, ki ga bomo izbrali, poskrbimo, da naša strategija ne bo temeljila na prepovedi in kazni. Od danes naprej nič več sladkarij, med tednom ne dovolim več računalniških igric, po sedmi uri nobene televizije več ipd. Take zahteve so pretirane in nerealne, saj otroke preveč omejujejo, jih postavljajo pred preveliko preizkušnjo in jih spravijo v (pre)hudo skušnjavo.