Kot je razvidno že iz same besede, od-ločitev za nekaj pomeni ločitev od nečesa drugega. Odločitev za eno stvar nemalokrat pomeni, da se neki drugi stvari moramo odpovedati, kar pogosto poraja dvome o pravilnosti odločitve. Veliko ljudi ne zaupa lastni presoji in tako vedno bolj krepijo začarani krog in utrjujejo prepričanje, da lastni presoji ne kaže zaupati.

Začarani krog

Če ne moremo zaupati lastni presoji, potem se težko odločamo ali se sploh ne moremo odločiti. Posledica te neodločnosti je pasivnost. Kadar smo pasivni, se pogosto pojavi občutek, da smo žrtev razmer. Sami se ne moremo odločiti, toda stvari se kljub temu dogajajo, okoliščine se spreminjajo, drugi se odločajo brez nas. Tako imamo občutek, da se tok dogodkov odvija brez naše soudeležbe oziroma našega privoljenja. Potem obsojamo druge in menimo, da so oni odgovorni za tak splet okoliščin. Ker sami pri tem nismo sodelovali, tudi ne sprejemamo odgovornosti za nastalo situacijo. Pri tem pa pozabljamo, da smo se sami odločili za pasiven odnos ter se odpovedali možnosti soodločanja in delovanja.

Vsakič, ko se zatečemo v vlogo nemočne žrtve, se neopazno dogaja še nekaj zelo pomembnega - znižuje se naše samospoštovanje. Težko se bomo spoštovali, če verjamemo, da ne moremo vplivati na okoliščine, v katerih živimo, in da drugi odločajo o našem življenju. Manj ko se spoštujemo, bolj dolžimo druge za to, kar se nam dogaja.

Pretekle odločitve

Ocenjevati svoje pretekle odločitve kot nepravilne je nespametno in na neki način tudi krivično, saj na pretekle odločitve gledamo iz današnjega zornega kota, ko smo si določene izkušnje že pridobili. Če bi te izkušnje imeli takrat, bi verjetno ravnali drugače, a v tistem času se nam je taka odločitev zdela najboljša, glede na tedanje potrebe in izkušnje.

Objokovanje preteklih odločitev je lahko tudi ena od oblik bežanja pred odgovornostjo. Marsikomu je lažje objokovati preteklost, ki se je tako ali tako ne da več spremeniti, kot se odgovorno soočiti s trenutnim stanjem in prevzeti odgovornost za svojo odločitev. Z bežanjem pred odgovornostjo se samo zapletamo v začarani krog samoobtoževanja ali obtoževanja drugih in ne sprevidimo, da obstaja polno možnih rešitev, s katerimi lahko spremenimo nastali položaj. Spremembe so vedno zadeva sedanjosti, ne preteklosti. Samoobtoževanje je odveč, četudi je odločitev bila posledica naše skrajne površnosti in malomarnosti, saj s tem ničesar ne spremenimo. Bolj smiselno se je vprašati, kaj lahko storimo ali spremenimo zdaj.

Pogosto mislimo, da bi bilo bolje, če bi ravnali drugače, vendar tega ne vemo zares. Na preteklost spet gledamo z današnjimi očmi. Marsikdo, ko se ozira v preteklost, pomisli: "Če bi zdaj imel tista leta in to pamet..." Vendar je to iluzija, saj je "ta pamet" posledica večletnih izkušenj, ki jih v tistih letih nismo imeli. Torej sploh ni nujno, da bi bilo bolje, glede na naše takratne izkušnje. Morda bi bilo bolje, lahko bi bilo tudi slabše, mogoče pa ne bi bilo dosti drugače, ker bi se na to drugačno pot odpravili z enakim naborom izkušenj. Kako bi bilo, če bi..., ne vemo in nikoli ne bomo izvedeli, ker smo se pač odločili drugače. V bistvu si drugačnosti želimo zdaj, pogojujemo pa jo z napačno izbiro v preteklosti.

Drugačnost seveda lahko dosežemo, seveda s spremembami tukaj in zdaj, ne z objokovanjem preteklosti. Gledano iz tega zornega kota, napačnih odločitev ni. Ko se odločamo, vedno izbiramo med lažjimi in težjimi potmi, zato je bolj pravilno, če svoje odločitve opredelimo kot bolj ali manj modre. Tudi, če so naše odločitve bile manj modre, smo si z njimi pridobili dragocene življenjske izkušnje, ki nam bodo zagotovo prišle prav v življenju, zato o njih ne moremo govoriti kot o napačnih.

Odgovorno odločanje

Tisto, kar je pri odločitvah pomembno, je, da so odgovorne. O odgovornih odločitvah govorimo: če smo pred odločitvijo dobro pretehtali razloge za in proti, če smo pri sebi odkrili prave motive, na osnovi katerih smo se odločili, in če smo zavestno pripravljeni sprejeti odgovornost za svojo izbiro skupaj z nepredvidljivimi posledicami.

Če se tako odločamo, potem lahko zaupamo svoji presoji, saj si bomo na tak način, ne glede na posledice, nabrali dragocene izkušnje. Ko se svojih odločitev lotimo ozaveščeno in odgovorno, smo pravzaprav že izstopili iz začaranega kroga vloge žrtve in vstopili v krepostni krog, ki utrjuje naše samospoštovanje in samozavest.

Krepostni krog

Mnogo lažje bomo zaupali svojim presojam, če smo odločitev pretehtali in smo se pripravljeni soočiti z njenimi posledicami. V tem primeru bomo sooblikovali tok dogodkov, zaradi česar bo izginila potreba po tem, da vso odgovornost za svoje življenjske razmere prevalimo na druge. Naravna posledica je tudi večje samospoštovanje.

Boštjan TrtnikŠola čustvene inteligence