Ob slednjem, ki mu močno nasprotujejo v združenjih bolnikov, sta se "spotaknila" že dva ministra za zdravje, Andrej Bručan in Zofija Mazej Kukovič. Tovrstne ideje so bile doslej tako vedno umaknjene, res pa je tudi, da tokrat prvič sovpadajo z vsesplošnim zategovanjem pasu v zdravstvu.
Denar za resnično nova zdravila
Pri medsebojno primerljivih zdravilih, ki so podobna, a nimajo enakih zdravilnih učinkovin, bi določili najvišjo priznano vrednost v posamezni skupini. Zdravnik bi imel še vedno možnost določiti, da se zdravila ne zamenjuje, je pojasnil Aleš Živkovič, svetovalec ministra za zdravje Dorijana Marušiča. V nasprotnem primeru bi bolnik, če bi predpisano zdravilo preseglo najvišjo priznano vrednost, zanj doplačal. Na ministrstvu za zdravje računajo, da bi uvedba sistema medsebojno primerljivih zdravil prinesla prihranke na račun tako imenovanih "jaz tudi" zdravil z nizko dodano terapevtsko vrednostjo v primerjavi s starejšo različico, a precejšnjo dodano ceno. Pri tem gre predvsem za zdravila, ki so nova oziroma inovativna zgolj formalno, v resnici pa gre na primer za novo obliko že obstoječih zdravil, ki se od dotedanjih razlikuje le v malenkostih. Ker so "na novo" patentno zaščitena, ta zdravila še nimajo generičnih paralel. Kot primer je Živkovič navedel nekatera zdravila pri osteoporozi, sistem medsebojno primerljivih zdravil pa bi po njegovem med drugim prišel prav tudi pri statinih (zdravilih za zdravljenje povečanih vrednosti holesterola v krvi). Na tak način prihranjena sredstva bi glede na načrte ministrstva za zdravje prenesli na nova terapevtska področja, na primer biološka zdravila, pri katerih gre pogosto za visoko dodano vrednost glede na dotedanja zdravila, generičnih paralel pa ni.
Pri drugem pomembnem ukrepu, izdaji najcenejšega zdravila znotraj skupine medsebojno zamenljivih zdravil (zdravila z enako zdravilno učinkovino), bi farmacevt v lekarni na podlagi prejetega recepta izdal najcenejše zdravilo v isti skupini. Če bi posameznik zahteval dražjega, bi moral razliko v ceni doplačati. Tudi v tem primeru bi lahko zdravnik, če bi menil, da je to potrebno iz zdravstvenih razlogov, uporabil možnost "ne zamenjuj", je pojasnil Živkovič.
Nevarnost: dvojno jemanje zdravil
"Zdravnik mora biti tisti, ki določi, katera zdravila so za bolnikovo zdravje najbolj učinkovita. Njegova odločitev mora obveljati. Zato nismo naklonjeni sistemu medsebojno primerljivih zdravil ali izdaji najcenejšega zdravila iz skupine medsebojno zamenljivih zdravil. Razumemo, da ima zdravstvo finančne potrebe in da bo ponekod treba doseči večjo racionalnost, ni pa treba začeti pri bolniku," je poudaril predsednik Zveze društev sladkornih bolnikov Slovenije Janko Kušar. Sladkorni bolniki pogosto jemljejo več zdravil, tako da bi lahko ob zamenjavah prišlo do neželenih interakcij oziroma posledic, je opozoril.
"Sistem medsebojno primerljivih zdravil je v mnogih državah nekaj normalnega, najbrž pa tudi ni druge poti, če želimo, da bodo z javnimi sredstvi ljudje lahko še naprej dobivali vsa potrebna zdravila. Ekonomiki se ne moremo izogniti. Četudi se kronične bolezni ne bodo več zdravile s celo paleto obstoječih zdravil, je to še vedno bolje, kot da se nekatere bolezni ne bi ustrezno zdravile zaradi predragih zdravil. Če bodo ljudje želeli dražje zdravilo, bodo pač doplačali," ugotavlja zdravnik družinske medicine prof. dr. Janko Kersnik.
Možna težava, ki jo lahko prinese tak sistem, je "dvojno" jemanje zdravil, zato je treba poskrbeti za ustrezno varnost, ocenjuje Kersnik, ki je tudi predstojnik katedre za družinsko medicino na mariborski medicinski fakulteti. Bolnik bi moral tako dobiti podroben izpis, kakšna zdravila je dobil, čemu so namenjena in tudi seznam vseh zdravil, ki jih jemlje. To bi zahtevalo tudi stalno posodabljanje nacionalnega zdravstvenega kartona, je dodal Kersnik: "Kronični bolniki lahko jemljejo pet ali pa celo petnajst zdravil. Farmacevt v lekarni bi moral to pregledati, da ne bi morda prišlo do kakšnih neugodnih interakcij med zdravili".
