Knjiga, prijateljica v stiski

(Foto: dokumentacija Dnevnika)

Pogosto molčimo, torej tudi otrokom, kar pa je na neki način beg pred odgovornostjo. Če si je nekdo zlomil nogo, znamo to otroku zelo nazorno pojasniti, kako pa to storimo v primeru duševne bolezni? "Starši včasih menijo, da je najbolje, če otroku vse povedo. Toda ne smemo jih posiljevati na tak način - kajti otroci malo dlje procesirajo informacije oziroma na drugačen način. Treba ga je pustiti, da vpraša sam. Dovolj je samo odgovoriti, brez pretiranih pojasnjevanj in informacij o recimo mamini diagnozi," je prepričana dr. Maja Zorko z Inštituta za varovanje zdravja RS, ki meni, da "otrok lahko sprašuje zelo dolgo, v nekajmesečnih intervalih. Takrat se je treba odzvati, in sicer le toliko, kolikor želi vedeti".

Eden od učinkovitih terapevtskih pripomočkov za otroke je zagotovo knjiga. Skozi zgodbo o družini, ki se srečuje z duševno boleznijo, pomaga mlademu bralcu razumeti, kaj se dogaja v njegovi družini, zakaj je recimo ravno njegova mama zbolela, s tem pa se ga razbremeni tudi občutkov krivde in sramu. Takšne knjige so pomembne tudi zato, ker otroku (in staršem) pokažejo, kaj naj naredi, da bo kos težavam in strahovom. Delujejo kot priročniki, ki hkrati jasno sporočajo, da ni nič narobe, če poiščejo pomoč.

S knjigo do občutkov varnosti

V otroški literaturi že poznamo zgodbe, ki so nakazovale določene težave otrok ali odraslih, vendar nikoli niso zelo neposredno govorile o boleznih samih. Ostržek, na primer, je knjiga o otroku z nevrofiziološkimi težavami, ki bi jim danes rekli motorična hiperaktivnost ali motnja pozornosti. Izrezljan je iz lesa in zato že od začetka drugačen od drugih.

Mag. France Prosnik iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor se z biblioterapijo ukvarja že vrsto let, pri čemer izhaja tudi iz lastne izkušnje, kajti ima gibalno oviranega sina: "Ker sem vedel, da se skupaj ne bova mogla veliko gibati, se mi je zdelo, da je najina priložnost lahko skupno branje knjig. Zdaj vsaj 300 večerov na leto nameniva branju." Na tak način je s sinom prebral vso otroško in pozneje mladinsko literaturo, pri tem pa se tudi sam prepričal, kako je lahko sporočilnost knjige odmevna. "Odmevnost ni toliko odvisna od vsebine, večjo vlogo pri tem ima umetniška vrednost knjige - torej tisti presežek, ki spregovori in nas nagovori s čustvenim nabojem v nasprotju z recimo žurnalističnim jezikom ali strokovnim jezikom sicer odličnega psihiatra," ugotavlja Prosnik.

Zgodba nam namreč omogoči, da se vanjo vživimo in jo sprejmemo kot del svojega sveta. Če nam to uspe, smo svoj svet razširili, obogatili še za enega. Po njegovem mnenju je pri tem pomemben tudi odnos: kdo nekomu in na kakšen način bere. "Vse skupaj - vsebina, umetniška vrednost in odnos - potem daje bralcu neko močno izkušnjo. V zgodbah lahko preživimo zelo kritične trenutke, ki nas prizadenejo, ampak s tem, ko jih imamo pred seboj, ko jih lahko ne nazadnje odložimo in vzpostavimo distanco, jih obvladujemo. In lahko predvidevamo. Pridobimo tudi občutek varnosti in pozneje lahko razdelamo še občutke krivde."

Prehitro odrasli

Ko se v neki družini, ki je prej normalno živela, pojavi duševna motnja katerega od članov, to zelo spremeni njihovo vsakdanje življenje, pojasnjuje Zorkova. Družinski člani, tudi otroci, morajo sprejeti druge naloge in vloge, ki jih prej niso, recimo otroci pomagajo drugemu zdravemu staršu pri skrbi za bolnega starša. Stabilnost družine se zamaje, vemo pa, da ravno to daje otroku nujno potreben občutek varnosti. Ravno otroci so tisti, ki to pogosto najbolj občutijo. Člani družine in tako tudi otroci se prav tako soočajo z različnimi mešanimi občutki; strah jih je, so zaskrbljeni, ali bo denimo zbolel še kdo drug v družini, lahko so tudi jezni in sovražni.

Pri odgovorih otroku je treba upoštevati starost otroka in njegovo raven razumevanja, pri čemer, kot pravi strokovnjakinja, moramo biti zelo konkretni, jasni. Treba mu je povedati, da je mami zbolela, da gre za neke vrste bolezen, predvsem pa ga je treba razbremeniti vsakršnih občutkov odgovornosti za bolezen katerega od staršev. To breme namreč otroci zelo pogosto nosijo, predvsem mlajši.

Pomanjkanje informacij in komunikacije

Renata je doma v Celju, po porodu je zbolela za kronično depresijo, danes je njena hči, naj ji bo ime Teja, že najstnica. "Ko so nastopile težave, sem morala prositi svojo mamo, da je skrbela za hčer. Do njenega drugega leta starosti je bilo tako, potem pa mi je mama rekla, da sem dovolj dobra in naj vzamem hčer nazaj. Najela sem nama sobico, toda to je bilo težko obdobje in sem spet zbolela. Na mojih plečih se je znašlo preveč odgovornosti in so me spet hospitalizirali. Teja je spet pristala pri babici." Ponovno se je vrnila, ko je hči štela pet let, ampak spet je sledila hospitalizacija. "Teja je bila povsem zmedena. Kočno sva se ujeli šele, ko je imela deset let. S pomočjo društva Ozara sva dobili socialno garsonjero, od takrat naprej živiva skupaj, imam tudi službo. Danes vem, da je v tem obdobju v bistvu Teja prevzela vlogo mame; zelo jo je motilo, ker sem vsak dan hodila v šolo k njenim učiteljem. Rekla mi je: glej mama, saj v šolo hodim jaz, ne ti. To je bila zanjo verjetno zelo grozna izkušnja. Zdaj lahko rečem, da sva prebrodili glavne težave. Teja je dosti res hudih stvari tudi pozabila."

Teji je bilo v času intenzivne mamine bolezni zagotovo hudo. "V naši družini je bila bolezen moje mame vedno tabu, nikoli se o tem ni govorilo. Spomnim se, da sem vsake toliko babico spraševala, zakaj je mama, če je bila navzoča, tako tiho, toda nikoli nisem dobila nobenega odgovora. Čas je mineval, vsi so molčali in tudi z mamo ni bilo nobene prave komunikacije. Tudi če sem recimo prišla domov vesela, ker sem pri težkem predmetu dobila dobro oceno, mama ob tem ni pokazala nobenega navdušenja. Takrat nisem razumela in tudi nihče mi ni pojasnil, da je to posledica mamine bolezni in ne njenega značaja."

Ozara skrbi tudi za literaturo

Društvo Ozara Slovenija sistematično izdaja terapevtsko otroško in mladinsko literaturo s področja duševnega zdravja. Najprej sta bili to dve slikanici Očka nikdar ni utrujen in Očka s perutmi, v teh dneh, ob mednarodnem dnevu otroških knjig, pa so izdali še dve, tokrat za nekoliko starejše otroke - Pripoved o gospe veverici in ostalih živalih v mamini glavi pisateljice Brigitte Minne (za otroke od 9 do 12 let) ter Ploha Solz avtorja Roba Baetensa (za starostno skupino od 12 do 14 let), ki se je že znašla na seznamu priporočene literature z najvišjo možno oceno. Tisoč izvodov obeh knjig so ob tej priložnosti poklonili splošnim in osnovnošolskim knjižnicam ter strokovnim službam. Napovedali so že tudi dve novi knjigi za nekoliko starejše najstnike, in sicer Prazne oči in Občutek varnosti. Vse knjige so rezultat belgijskega projekta KOPP, namenjenega otrokom staršev, ki se soočajo z duševnimi motnjami.