"Upal sem, da bo bolezen kar izginila"

Toni Gašterič (Foto: Mojca Lorenčič)

Najprej so mu odkrili sladkorno bolezen, leta 1999 se je soočil z ledvično odpovedjo, se potem dve leti in pol zdravil z dializo in leta 2001 dočakal presaditev ledvice. Presaditev mu je znova omogočila aktivno življenje in tako 65-letnega Metličana v zadnjih letih spet pogosto srečujemo v javnem življenju.

Kako ste ugotovili, da ste bolni?

Mislim, da je pri meni imel največji vpliv stil življenja. Nobenega reda nisem imel glede prehrane, počitka, kadil sem veliko, tudi do 60 cigaret dnevno, privoščil sem si pijačo, predvsem žgano, rum s kokakolo sem v družbi pil na veliko, kot ravnatelj v srednji tekstilni šoli sem doživljal strese v službi, in ko sem opazil znake za sladkorno bolezen - žeja, pogosto uriniranje - temu nisem posvečal velike pozornosti. Oziroma sem tak tip človeka, ki se zelo izogiba zdravnika. Če sem že šel k zdravniku, sem šel zadnji trenutek, ko je bilo že zelo resno. Tudi pri pojavu sladkorne bolezni sem bil nekako prepričan, da bo to kar izginilo, da ni to nič resnega, ker nič ne boli. So me pa začele kmalu po pojavih, ki nakazujejo sladkorno bolezen, boleti noge. Pri meni je bil sicer že od srednje šole prisoten visok krvi tlak. To sem sicer zdravil s tabletami, a mislim, da ni bil pravilno zdravljen. Pa tudi temu nisem posvečal posebne pozornosti, ker tudi tlak nič ne boli. Dokler se niso začele resne težave: hujšanje, slab vid, najbolj sem se ustrašil, ko ob cesti nisem več mogel prebrati imena mesta ali vasi. Pravzaprav je bila žena tista, ki me je nagnala k zdravniku. Rekla je, sedaj pa je tega sprenevedanja in laganja samemu sebi dovolj. Sladkorja so mi v novomeški bolnišnici izmerili 18, rekli so, da bo to treba zdraviti, a je pri tem tudi ostalo. Potem so me nekaj časa zdravili v novomeški bolnišnici, potem v UKC Ljubljana, kar nekaj časa so me pošiljali drug k drugemu. Dokler v Novem mestu nisem izvedel, da je vzrok mojim težavam odpovedovanje ledvic, in je zdravnica rekla, tako, sedaj pa se bomo večkrat videli, ker boste morali hoditi na dializo. To je bil seveda velik šok.

Kako ste prenašali dializo?

Kot danost, kot da mora tako biti. Bolje je, da čim prej sprejmeš bolezen za svojo, saj se ledvice ne bodo obnovile, kot da se stalno boriš proti temu, da bi hodil na dializo. Ko so mi ponudili presaditev ledvice, sem kar malo razmišljal, saj se na dializo nekako navadiš, na ta tempo in režim. Razmišljal sem, bi šel, ne bi šel, slišiš to in ono o posledicah te operacije. A sem se dokaj hitro odločil in opravil vse preglede, ki so potrebni, da te uvrstijo na čakalno listo za presaditev. Sedaj, po presaditvi, ni primerjave. Mislim, da enega leta s presajeno ledvico ne bi zamenjal za pet let z dializo. Toliko prinese presaditev ledvice: omogoča gibanje, potovanja, tudi ješ lahko več in različno hrano, piješ lahko, kolikor ti duša da, na dializi pa pol litra tekočine dnevno, kar je grozljivo, še posebno če živiš ob Kolpi in v Beli krajini, kjer je pitje vina folklora.

Opažam pa, da je premalo ozaveščenosti glede dializnega zdravljenja. Ljudje še danes mislijo, da ti pri dializi vsakokrat zamenjajo kri, ne da čistijo tvojo kri. Prej se je o dializi šepetalo, obnašali so se, kot da je bolezen sramota. Ko sem sam zbolel, sem se odločil, da bom o tem jasno in glasno spregovoril, nič skrival. Mislim, da s tem pomagam drugim; če se ljudje zamislijo nad tem, kako živijo, koga vsaj malo strezniš, da se pravočasno začne obnašati do sebe drugače.

Ste tudi vi spremenili življenjski slog?

Zelo srečen sem, da sem se odločil za presaditev in da se je tako dobro uredilo, kot se je. Sedaj sladkorno bolezen veliko urejam s prehrano in mislim, da je vsak človek sam najbolj odgovoren za to, kakšen sladkor bo imel, zato ker se mora držati reda. Prenehal sem kaditi, brez kakih terapevtskih skupin, obližev, ki bi si jih lepil po telesu, alkohola se že pred presaditvijo nisem več dotaknil, jem petkrat dnevno - tako kot naj bi živel vsak človek, ko je zdrav. Mi na žalost začnemo tako živeti, ko resno zbolimo. Prej pa mislimo, da je zdravje večno dano, neuničljivo, in se tako do njega tudi obnašamo; vsaj jaz sem se neresno obnašal do svojega zdravja.

Vam je danes kdaj žal, da niste zdravja bolj resno vzeli?

Stvari za nazaj nikoli ne obžalujem, ker bi se s tem samo obremenjeval. To je isto, kot če se razideš z neko žensko in potem vse življenje analiziraš, zakaj si se razšel. O tem ne premišljam. Ko sem živel takšno življenje, kot sem ga živel, mi je bilo lepo, kajenje sem imel najrajši na svetu, to je bil neverjetno lep občutek. Govoril sem, da je meni cigareta podobno kot Prešernu Julija: pravi, da je, preden je zaspal, mislil na Julijo, in ko se je zbudil, je takoj spet mislil na Julijo, jaz pa sem, preden sem zaspal, kadil, in ko sem se zbudil, je bila prva naloga zame, da sem si prižgal cigareto. Za to mi ni žal. Sodim tudi v generacijo, ko nas niso opozarjali, da je kajenje škodljivo. Če nisi kadil, si bil v tistem času manjvreden. Nisi bil "frajer", kot smo rekli takim, ki so kadili, popivali, hitro vozili... Danes je ozaveščenost večja, znanja imajo ljudje več, če le hočejo poslušati, kaj jim govorijo.

Zdi se mi, da ste v 90. letih kar nekako izginili iz javnega življenja in ste se po presaditvi ledvice pred nekaj leti ponovno pojavili, kot bi na novo oživeli.

Seveda, slab sem bil, bil sem shujšan, tudi glas sem imel zelo slab, vse je šlo navzdol. Verjetno so me za to, ker so mislili, da ne bom več dolgo, v Metliki imenovali za častnega meščana. Po presaditvi sem tudi fizično pridobil, zredil sem se, okrepil, to mi je dalo ponovne možnosti za potovanja, čeprav samo od Metlike do Ljubljane. Spet sodelujem na javnih prireditvah, veliko tudi pišem, besedila za narodnozabavne in zabavne ansamble, vodim prireditve, sam si izmišljam še kaj novega, da se bi v Metliki kaj dogajalo, poleti imamo na grajskem dvorišču kulturne prireditve, pozimi zimske urice. Predlani sva bila s Heleno Blagne pri izseljencih v Avstraliji, lani v Ameriki in Kanadi. Tako potovanje niso mačje solze, pa tudi rosno mlad nisem več, tudi če bi bil popolnoma zdrav. S presajeno ledvico se da živeti skorajda povsem enakovredno drugim, ki imajo vse svoje organe. Vsaj jaz ne čutim, da bi bil omejen zaradi tega. Če se držiš reda, se da po mojem živeti dolgo in tudi veliko bolj polno kot na dializi.

Torej tudi resna kronična bolezen, kot je sladkorna bolezen z odpovedjo ledvic, ne pomeni nujno konca življenja?

Kje pa! Še veliko hujšega je na tem svetu, veliko hujših bolezni, čeprav tudi to niso mačje solze. Tudi z boleznijo se da čudovito živeti. Kar poglejte: tudi za predsednika države so kandidirali invalidi, in to kakšni! Če pa dovoliš, da te odrine življenje, bo šlo življenje mimo tebe. V življenje se je treba vključiti in nihče se ne bo vključil namesto tebe. In tisoče stvari je na tem svetu, v katere se lahko vključiš, tudi s kronično boleznijo.