Na začetku partnerskega odnosa po navadi poskušamo najti opravičila (imel je slab dan, mogoče pa res preveč zahtevam, potrebnega je samo nekoliko časa, to se dogaja bolj ali manj vsem...). Vendar se počasi začnejo v nas prebujati vedno bolj boleča vprašanja: "Mu nisem dovolj pomembna, da bi me razumel?" "Če bi me imel zares rad, bi vedel, kako se počutim…" Vedno bolj nas postaja strah, da nismo ljubljeni, želeni, hoteni in da bomo ostali sami. To pa boli in o tej bolečini običajno "spregovorimo" tako, da začnemo kritizirati, obtoževati in poniževati partnerja (spet nisi pomil posode, nikoli nimaš časa zame, poglej, kakšen si, drugi so ti pomembnejši kot jaz) ali pa se čustveno ter v nekaterih primerih celo fizično umaknemo v svoj svet. In to samo z željo, da bi partner začutil, kako se počutimo. Partner tega skoraj zagotovo ne razume, začuti pa bolečino, ki jo kaj hitro kot bumerang vrne. Po navadi jo vrne na enak način, kot jo je prejel od partnerja. Tako si prek maščevanja, boja moči in zbujanja občutkov krivde sporočata svoji stiski. Kaj hitro se znajdeta na bojnem polju, kjer se med njima razvije prava borba moči. Pri tem partnerja enkrat eden, drugič drugi dobivata posamezne "bitke", v "vojni" pa na koncu izgubita oba. Saj v partnerskem odnosu ne more biti ne poraženca ne zmagovalca.

Treba je odstraniti obrambne okope

V okoliščinah, kjer sta prisotna nenehen boj moči in s tem konflikt, je praktično nemogoče iskati medsebojni stik. Partnerja sta tako globoko v konfliktu, da ne moreta biti sočutna do drugega in do samega sebe. Najprej bosta morala postati sočutna do samega sebe, poskrbeti bosta morala zase, vse skupaj premisliti in se notranje umiriti, ker bosta šele takrat lahko stopila v pristen stik s partnerjem. Zato bosta morala odstraniti obrambne okope, ki jima preprečujejo dostop do samega sebe in partnerja. To pomeni, da bosta morala prek samega sebe, da bosta najprej vsak pri sebi poskusila nekaj novega v partnerskem odnosu. Vprašati se bosta morala, kaj lahko jaz spremenim v odnosu, ter ne samo, kaj naj partner spremeni v odnosu.

Uporabljate "jaz" stavke

Vsi ljudje imamo želje in potrebe, ki pa jih na žalost velikokrat ne znamo, ne zmoremo izraziti. Velikokrat se v nas zbudi občutek, da še sami ne vemo, kaj natančno si želimo. O tem nas je strah spregovoriti s partnerjem. Ko se jezimo na partnerja, mu sporočamo, kako se počutimo. Povejmo mu to: "Zadnjič mi je bilo zelo hudo, želel sem si, da bi bila ob meni. Počutil sem se tako sam." Ali: "Pogrešala sem te. Saj vem, da nisi mogel biti zraven, želela pa bi si, da bi mi povedal, da misliš name in da me pogrešaš." Partner to sliši bistveno drugače, kot če mu rečemo: "… Nikoli te ni ob meni. Nimaš me rad…" S tem, ko iskreno povemo, kaj čutimo, doživljamo in si želimo, damo sebi in partnerju možnost, da prekinemo začarani krog konfliktov in začnemo iskati bolj ranljiv ter pristen medsebojni odnos.

Kdo bo naredil prvi korak

Prvi korak k poti rešitve je najtežji, saj vsakdo v partnerskem odnosu čaka na prvi korak partnerja, ker ima občutek, da bi s tem, ko bi prvi pristopil do partnerja, "priznal" poraz in se ponižal. Zato odlašamo in na tihem upamo, da bo to storil naš partner. Dlje ko odlašamo, bolj verjetno je, da se bo razvil konflikt. Torej smo samo mi sami tisti, ki lahko nekaj naredimo. Pomembno je, da se ne bojimo ranljivosti. Zato je iskren pogovor edina prava pot. Tako svoje prizadetosti ne bomo izrazili z jezo, maščevanjem in borbo, temveč z opisovanjem bolečine in stiske. Partnerjev odgovor bo tako skoraj zagotovo drugačen, kot je bil do sedaj. Morda nas bo prvič zares začutil in postal sočuten do naše bolečine in stiske. Prav tako se s partnerjem lahko pogovorimo o tem, kaj v neki situaciji prebudi bolečino v nas. Skupaj s partnerjem lahko ugotovimo, zakaj smo to situacijo doživeli na tak način in kaj nam je partner v resnici želel povedati. Saj se partnerja pogostokrat slišita drugače, kot sta si mislila povedati. Tako stopimo na pravo pot in dobimo možnost začutiti ter razviti iskren partnerski odnos. S tem se bomo naučili, da je zares močan tisti, ki ga ni strah povedati o svojih potrebah, oziroma tisti, ki je sposoben vzdržati ob partnerju, ki izraža svoje najgloblje potrebe.

Jernej Kovač je specialist družinske terapije, deluje v Centru za izobraževanje, supervizijo in terapevtsko pomoč v Mariboru.