Uspešni ljudje z avtizmom
Za ljudi z omenjeno motnjo velja, da svet dojemajo kot veliko zmedo ljudi, krajev in dogodkov, ki so zanje nesmiselni in jim povzročajo veliko tesnobnost, kar ima za posledico nenavadno vedenje. Prav zato je po besedah Melanškove nujno, da se pri njih spodbuja drugačna oblika komunikacije s svetom, socialne interakcije in fleksibilnega mišljenja - tako imenovane triade primanjkljajev - denimo prek umetnosti. Obenem hočejo povečati zaposljivost te ranljive skupine. Dokaz, da so lahko tudi ljudje z avtizmom uspešni in se preživljajo s tem, kar jih veseli, pa so številni svetovno znani umetniki, na primer Charles Burns (njega bodo predvidoma septembra povabili na delavnico), Stephen Wiltshire, Carly Hatton in Donna Williams.
Ana Nuša Soklič, učiteljica za glasbeno vzgojo Willems in direktorica Glasbenega centra DO RE MI, je kot dober slovenski primer na poti k takšnemu uspehu izpostavila 16-letnega Matica Jensterleta. Tega mladeniča z avtizmom uči klavir od leta 2006 in sčasoma je ugotovila, da se je začel na čustveni ravni bolj nadzorovati, primerneje razvijati odnose z drugimi, izboljšal je izgovarjavo, pridobil je celo na mišičnem tonusu in drži, obenem pa so izzveneli tudi nekateri drugi znaki za motnjo. "Opazila sem znatno podaljšanje koncentracije in potrpežljivosti, razvil je tudi pripravljenost za delo. Zanj je igranje klavirja veliko več kot le to. Presunilo me je njegovo navdušenje za učenje in trud, ki ju pogosto pogrešamo pri zdravih otrocih," je zanosno dejala Sokličeva, ki vedno bolj verjame v nadgradnjo učenčevih sposobnosti.
Podcenjevalni programi
Z obžalovanjem je nadaljevala, da so decembra lani Jensterleta starši preusmerili na posebni program vzgoje in izobraževanja, kjer je po njenih besedah najstnik spremenil vedenje in postal problematičen. "To je posledica nespodbudnega okolja, kjer lahko tak otrok, kot je Matic, hitro nazaduje. Tovrsten program zanje ni primeren," je sklenila in svetovala, "da bi se morali ukvarjati s tem, kar lahko razvije, ne pa s tistim, česar ne bo mogel nikoli". Vse pedagoge je naslovila z besedami, da morajo spremeniti program za otroke z avtizmom, saj je prepričana, da "jih ne moremo ničesar naučiti, če ne govorimo njihovega jezika". Melanškova pa je priporočila, da bi morali posameznike z motnjo obravnavati skupinsko, v povezavi s strokovnjaki in za vsakega določiti individualen izobraževalno-razvojni program.
Kritizirala je tudi slovenski sistem deljenja otrok po šolskih kategorijah: "Otroke v posamezne programe razvrščajo po njihovem inteligenčnem kvocientu. Če otrok nima motenj v duševnem razvoju, ga vpišejo v osnovno šolo, če ima lažje težave, mu priporočajo izobraževanje po nižjem standardu. Ko so Matica vpisali v poseben program, so spremenili njegovo motnjo v 'zmerno' in mu odvzeli številne pravice, med drugim volilno. Vendar on je sposoben odločati, bil bi sposoben celo opraviti srednjo glasbeno šolo, a so ta potencialni napredek zavrli in ga posadili med otroke, ki imajo težave s štetjem do deset." Da se takšni "nesmisli" ne bi ponavljali, je Melanškova pozvala, naj se vsi, ki poznajo človeka z avtizmom, obrnejo na Center za avtizem, da bi skupaj razvijali njegove zmožnosti. Veliko takšnih ljudi je skritih, saj se nočejo izpostavljati, "ker je okoli avtizma še vedno ovita stigma", zato bi radi povečali ozaveščenost o tem, da je treba ljudi s to nevrološko-biološko motnjo sprejeti in zanje ustvarjati spodbudno okolje, "ne pa da 'čičajo in čakajo' v neprimernem programu, ki podcenjuje njihove sposobnosti", je sklenila Melanškova.
