O tem smo se pogovarjali s prof. dr. Petrom Praperjem, specialistom klinične psihologije in psihoterapevtom. Nastopil je tudi na nacionalni konferenci primarne preventive zasvojenosti, ki jo je pripravil Zavod za zdravstveno varstvo Ravne na Koroškem. Govoril je o kulturah, ki promovirajo odvisnost.

Kaj naj starši naredijo, da vzgojijo zdravega otroka?

Starši pogosto naredijo celo preveč in zaradi tega otrok ne razvije zdrave samostojnosti. To, da skušamo otroku preveč tlakovati poti, mu bolj škodi, kot koristi. In to je tisto kulturno ozračje, v katerem danes vzgajamo otroke. Čeprav hočemo najboljše, ne storimo vedno najboljšega, ker nismo uglašeni s potrebami otroka, pač pa hočemo s svojim delovanjem pomiriti sebe, da smo v redu starši. Ena od človekovih osnovnih razvojnih nalog je namreč, da se iz relativne odvisnosti v otroštvu razvije do adolescence v relativno samostojnega posameznika, ki je sposoben usmerjati se po lastnih interesih in tudi vložiti trud v uresničitev interesov. Le na tak način lahko doživlja samopotrditev. Za to pa mora biti postavljen pred izzive. Najti svojo pot ni lahko, saj to zahteva določen pogum in vlaganje truda in časa. Prinaša tudi odgovornosti, česar pa se ljudje, če tega razvoja ne naredijo v celoti, na veliko otepajo in potem pristajajo na oblike odvisnosti, da se znebijo pritiska in neravnotežja, ki ga čutijo, če ne prevzemajo odgovornosti za lastni razvoj. Tudi novejše raziskave opozarjajo na to, da če vsaj v adolescenci človek ne prevzame odgovornosti za lastni razvoj, bo šlo kasneje nekaj narobe. To se običajno pokaže kot oblika odvisnosti, na primer od drog, alkohola, odnosov, seksa in celo od adrenalinskih športov, da človek na neki način občuti, da je živ in da obstaja.

Osnovno vlogo imajo torej starši, ki morajo otroka vzgojiti v samostojno osebnost.

Taka trditev pomeni, da so starši tisti, ki napravijo otroka samostojnega, a je resnica daleč od tega. Če starši to počnejo, zasedejo prostor, kjer bi moral odraščajoči človek prevzeti nase to odgovornost. Če otroku vsiljujemo svoje cilje in mislimo, da je to zanj dobro, smo lahko seveda dobri animatorji za njegove dejavnosti, ampak s tem se postavlja vprašanje, kaj se bo zgodilo z otrokovimi interesi. Trditev raje obrnimo: starši lahko le podpiramo otroka, da se razvije v samostojnega odraslega. Predvsem moramo biti uglašeni s sporočili otroka, s katerimi kaže, kje in kako bi se poskušal potrjevati. Za to otrok ne potrebuje odličnih ocen, potrebuje diferenciacijo, da začuti, kaj je njegova pot, in potem zlahka opušča druge dejavnosti ali pa jih pusti na ravni hobijev. Težave imajo tisti otroci, ki se interesno ne razgibajo, in tisti, ki imajo veliko paleto interesov, ker morajo izbrati svojo pot.

Na katere vzorce vedenja morajo biti starši pozorni?

Kakovost odnosa je prva stvar. Skozi kvaliteto odnosa doživljamo dogodke kot ugodne ali neugodne. Otrok v prvih letih pije izkušnje iz raznovrstnih odnosov in od različnih ljudi ponotranji tisto, kar ga gradi. Niso torej starši tisti, ki izgradijo njegov psihični aparat, ampak ga gradi on s ponotranjenjem, postane selektiven in gradi osebnost, ki je enkratna. Če ponazorim s hranjenjem: seveda je jasno, da je otrok odvisen od tistega, ki ga hrani, a kasneje hitro razvije naklonjenost do različne vrste hrane. Če smo starši uglašeni z otrokom, to selektivnost do neke mere podpiramo, prisluhnemo temu razvojnemu koraku. Če pa nismo uglašeni in mislimo, da mora otrok uživati tisto, za kar mi menimo, da je zanj dobro, ima otrok problem: ali se podredi ali pa se upira. Ti razvojni poziciji sta pri odvisnih pogosto prisotni: ali se podredijo in postanejo pasivni ali pa postanejo uporniški, kontraodvisni. Tudi pri slednjem je človek še vedno odvisen, ker potrebuje drugega, da se mu upira.

Kako lahko kultura promovira odvisnost?

Postali smo družba, ki diktira kriterije in vrednote do take stopnje, da odraščajoči človek nima več kaj reči. Samo poglejte selekcijske mehanizme v šoli! Že pred desetletji so raziskave pokazale, da tisti, ki so absolutni odličnjaki, niso potem najboljši na fakultetah in v strokah. Da so najboljši tisti, ki imajo močne motive na nekaj področjih, druga pa pokrivajo toliko, da nimajo večnih težav. Sedaj pa vse selekcijske kriterije izpolnjujejo prek odličnih ocen. To pomeni, da je motiv odlična ocena in ne znanje. To opažam tudi med svojimi študenti na fakulteti: v četrtem letniku jih večina dela z odličnimi ocenami, a jih tudi večina na žalost ne ve, kaj bi počela v stroki. Živimo v kulturi, ki promovira odvisnost.

To je temna slika, ki pa na neki način odvezuje starše odgovornosti. A vseeno večino staršev zanima, kako lahko vzgajajo otroka, da bo razvil zdravo osebnost. Lahko naštejete kak vzgojni napotek?

Otroka naj vpletejo v konstruktivne odnose, če so jih sami zmožni. Otrok potrebuje izkušnjo, da je mogoče z ljudmi komunicirati tvorno, na način, da izražaš sebe in hkrati prisluhneš drugemu. Skozi take odnose brusi sebe in tudi vpliva na okolje s tem, da se izraža. Starši naj slišijo otroka takrat, ko želi poskusiti nekaj sam in po svoje. To se začne v obdobju, ko začne razvijati sposobnost, da se sam igra. Pustiti ga morajo, da igro razvija samostojno, in se mu pridružijo šele, ko jih povabi zraven. Potem poslušamo, kaj bo on naredil z igro, ne pa, da mu dajemo navodila. Usmerjajo naj bolj z zgledom kot z navodili. In spet pridemo nazaj, da je od kakovosti odnosa pravzaprav odvisno, kako bo otrok odraščal.

Naj starši upoštevajo otroka kot enakopravnega člana družine?

Da, vendar mora biti enakopravnost postavljena v socialno realnost. Ta pa je, da je otrok otrok oziroma odrasli odrasli. Če tukaj staršem zmanjka zdravega razuma, lahko v imenu enakopravnosti in permisivnosti hitro delajo neumnosti. Permisivnost ne pomeni, da je otroku vse dovoljeno. Tudi odraslim ni vse dovoljeno. Pomeni to, da otrok lahko izraža svoje občutke, potrebe, pričakovanja in da se podaja v dialog z drugimi ljudi tako, da se nauči, kje je meja, in da uporabi realno danost v socialni ali fizični situaciji. Če otrok hoče že takoj, ko shodi, po stopnicah, mu moramo pomagati, da uvidi zakon gravitacije. Če ga ne bo, se bo prevečkrat potolkel, razen če ga ne bomo vedno vzeli v naročje in nesli čez stopnice. Pomagamo mu, da se uči, da počasi obvlada to situacijo. Odrasli pa za otroka včasih vse naredimo, potem pa pričakujemo, da bo v šoli odličnjak. To ga potisne v situacijo, kjer se doživlja na zelo čuden način: na eni strani mora biti perfekten, na drugi strani pa mu morajo povsod streči drugi. Tovrstne stvari naredijo velik del populacije odvisen in včasih tudi samovoljen. Tudi tisti, ki je samovoljen, je odvisen, ker mora druge pripraviti do tega, da sprejmejo to samovoljo.

Kadar otrok zapade v odvisnost, si starši pogosto očitajo, da je to njihova krivda. Je to upravičeno?

Kriv ni nobeden! Vedno pa trčimo ob to, da odgovornost ni bila razdeljena in so bili starši pripravljeni do konca prevzemati vso odgovornost za svojega otroka. Zdi se mi, da je to danes najpogostejša napaka. Obtožiti starše, da so krivi, pa bi bilo popolnoma neustrezno, saj je jasno, da so hoteli otroku najboljše - a so ravnali po svojih prepričanjih, kaj je za otroka najboljše, in niso prisluhnili otroku. Na drugi strani pa imate danes otroke in mladostnike, ki absolutno niso pripravljeni prevzeti odgovornosti za lasten razvoj. In ko so ujeti v ta začarani krog, so adolescenti vse zahtevnejši, vse bolj jim morajo drugi urejati življenje, hkrati pa so vse bolj nezadovoljni in pospešujejo vrtenje v tem krogu. Pa povejte, kdo je kriv.

Kot psihoterapevt imate veliko stika z ljudmi. Kakšna se vam zdi kakovost odnosov v slovenskih družinah?

Starši smo veliko preveč perfekcionistični, verjetno iz lastne potrebe, da bi s tem, ko naši otroci postanejo genialni in fantastično izobraženi, mi potrdili svojo kakovost starševstva. Ta potreba izvira iz negotovosti. Bolj smo negotovi, ali bomo v redu starši, bolj pretiravamo s poskusi, kako zagotoviti otroku vse najboljše.