Dnevnik.si
- Top iz rubrike
- Zadnje objavljeno
Poglej fotogalerijo
(Foto: Matej Štakul)
A ker je v vsaki slabi stvari nekaj dobrega, smo tako razumeli tudi vremensko sporočilo od zgoraj in se veselili, da smo dneve preživljali za volanom dveh štirikolesnikov, ki so jima slabe vremenske razmere pisane na kožo: mitsubishija outlanderja in mazde CX-7.
Boljšo oborožitev bi si le težko želeli, saj oba japonca krasi štirikolesni pogon, terensko nrav pa potrjujeta tudi z nekoliko večjo oddaljenostjo podvozja od tal. In kako bolje pokazati prednost štirikolesnega pogona kot na zasneženi cesti, ko imajo vozniki nekaterih prestižnih znamk s pogonom zadaj ogromno težav že s tem, da sploh ohranjajo začrtano smer. Mar zato sploh čudi, da smo se počutili, kot bi sedeli na prestolu?
Dobesedno. Položaj za volanom je namreč takšen, kot mnogim najbolj ustreza, se pravi sedi se visoko, preglednost je v kombinaciji z velikimi steklenimi površinami (mitsubishi je imel tudi električno pomično strešno okno) zgledna, številne funkcije lahko uporabljate kar prek gumbov na volanskem obroču in tudi sicer na obeh moderno zasnovanih centralnih konzolah vlada ergonomija z veliko začetnico. Podobnosti je veliko, tudi ko se presedemo za voznika. Težave s prostorom za kolena in glave potnikov so nekaj, o čemer v obeh japoncih ne bo govora, in tudi ko beseda nanese na vse udobnostne (klima, radio s CD-predvajalnikom, potovalni računalnik, tempomat) in varnostne pritikline (zračne blazine in zavese, ABS, ESP), smo skorajda brez pripomb.
Skorajda. Tako pa se nam je zdelo neverjetno, da je bilo za parkirne senzorje v mazdi treba doplačati (resda ugodnih 190 evrov), za nameček pa so bili preveč občutljivi in so pogosto povzročali več zmede, kot pa pomagali. Še dobro, da smo se lahko zanesli na zelo natančno parkirno kamero. Parkirna pomoč je pač nekaj, kar pri tako zajetni karoseriji - outlander v dolžino meri 4,66 metra (in višino 1,68), CX-7 še štiri centimetre več (1,64) - predstavlja ločnico med nedotaknjeno in opraskano karoserijo. Ne verjamete? "Zajahajte" ju in se podajte v mesto ter za nameček poiščite še kakšno parkirno luknjo.
Pa da ne boste mislili, da sta japonca kakšna dvojčka, ker ju družijo številne podrobnosti. Prej nasprotno. Kako je to mogoče, smo se spraševali, ko smo pri obeh odprli prtljažna vrata (pri outlanderju terensko dvodelna, spodnja polička pomaga pri natovarjanju težjih predmetov). Glede na podobno dolžino in udobje na zadnji klopi je bilo namreč naravnost neverjetno, da se prtljažnika tako očitno razlikujeta v velikosti, saj mitsubishijev pogoltne 774, mazdin zgolj 455 litrov. Preverili smo dvakrat, a tehničnim podatkom velja zaupati.
Kot smo zaupali občutkom, ko smo prižgali motor in se popeljali na vožnjo. Mitsubishiju je mraz segel do kosti še bolj kot nam, saj je večkrat glasno zakašljal, preden smo ga uspeli spraviti v tek, pa tudi naslednjih nekaj kilometrov je z glasnim godrnjanjem opozarjal, da bi mu bolj ustrezala kakšna stopinja več. A smo na godrnjanje v trenutku pozabili, ko nas je naravnost očaral 6-stopenjski samodejni menjalnik z dvojno sklopko, z možnostjo prestavljanja tudi ob volanu. Je suveren, hiter in natančen ter razbremeni voznika. Resda prispeva tudi k višji porabi (tudi 12 litrov), a je z umirjeno vožnjo krepko pod zmogljivostmi, ki jih sicer ponuja 2,2-litrski dizel s 156 konjički, porabo mogoče približati tovarniškim obljubam (beri: 7,3 litra).
Končno, pa smo dejali ob Mazdinem dizlu. Dve leti je bilo treba čakati na godrnjanje dizla v CX-7, a saj veste: bolje pozno kot nikoli. Njegova pljuča prav tako premorejo prostornino 2,2 litra, nekaj več konjičkov (173) pa se pozna v nekaj boljših teoretičnih zmogljivosti, končnih 200 kilometrov na uro pa se lepo poda k sicer športni podobi štirikolesnika, poraba v kombinaciji s 6-stopenjskim ročnim menjalnikom (samodejni je še na seznamu obljub) pa je ugodnega 8,9 litra.
Za mitsubishija outlanderja 2,2 DI-D 4WD SST instyle je treba odšteti 40.290 evrov, za mazdo CX-7 CD 173 challenge pa 33.190 evrov.
Fotogalerija
Godrnjanje zaradi mraza
Komentarji