Pnevmatike so lahko tudi koristen odpadek

Ilija Kitič. (Foto: Andraž Zupančič)

Koliko je odpadnih pnevmatik pri nas na leto?

Po nekaterih ocenah gre pri nas na trg v povprečju okoli 18.000 ton pnevmatik na leto. Vsak proizvajalec oziroma uvoznik mora namreč carinski upravi poročati o uvoznih količinah in zanje plačati okoljske dajatve. Te so letos precej nižje kot še pred nekaj leti, saj so se veliki uvozniki sami organizirali in celoten sistem tudi sami financirajo. Mi pri Slopaku pa izvajamo logistični del "čiščenja" izrabljenih pnevmatik, po uredbi moramo na leto zbrati 75 odstotkov od prodanih pnevmatik, torej približno 15.000 ton. Za lažjo oceno naj povem, da ena pnevmatika za osebno vozilo tehta okoli 8 kilogramov.

Je izrabljena pnevmatika velika obremenitev za okolje in s tem velik okoljevarstveni problem?

Seveda, to je zelo trdoživ in obstojen odpadek, ki pa ima tudi celo vrsto prednosti, saj je lahko tudi gorivo. A da ne bo pomote: to je lahko gorivo le za temu primerne peči, saj potrebuje zelo visoko temperaturo, da "koristno" zgori, več kot 1400 stopinj Celzija. Ima tudi zelo visoko energijsko vrednost, torej se ga še kako izplača koristno izrabiti.

Kako torej poteka postopek odstranjevanja?

V osnovi imamo dva postopka odstranjevanja in ponovne izrabe pnevmatik. Odvoz je namreč računalniško nadzorovan, vsako odvzemno mesto je povezano z nami in nam posreduje, koliko pnevmatik je namenjenih za odpadek, mi pa jih prek naših pogodbenih partnerjev v najkrajšem možnem času poberemo. Nadalje poznamo dva načina odstranitve: polovica pnevmatik gre v sežig, polovica pa v reciklažo. Sežiganje se opravlja v posebnih pečeh z dovolj visoko temperaturo, kot sem omenil, so pnevmatike lahko tudi gorivo, reciklaža pa pomeni, da jih odpeljemo v obdelavo v Varaždin na Hrvaškem, kjer jih zmeljejo in nato iz tega materiala izdelujejo več kot tisoč različnih gumijastih izdelkov, od talnih oblog, tal za športna igrišča, posipov za umetno travo do izolacijskega materiala, tesnil in podobnega. Sam postopek reciklaže je zahteven, saj pnevmatiko sestavljajo različni materiali, ki jih je treba kakovostno ločiti. Pri nas takšnega obrata še nimamo.

Vendar morate tudi vi za ustrezno odstranitev nekaj plačati?

Seveda, tako za sežig - tukaj pride do paradoksa, da moramo za njihovo gorivo plačati dobavitelji - kot za reciklažo moramo plačati mi oziroma posredno proizvajalci ali uvozniki. A dokler odpadna pnevmatika ni predelana, ne dobimo povrnjenega denarja, zato je tudi v našem interesu, da gredo pnevmatike čim prej v obdelavo in zato ni nobenih skladiščenj ali kakšnih manipulacij s tem odpadkom. A povsem brez težav le ne gre, največji problem je internetna prodaja, saj v tem primeru prodajalci praviloma ne plačujejo obveznih dajatev - so pa tudi svetle izjeme -, ali pa nakup pnevmatik zunaj meja Slovenije. A veseli me tudi, da se vedno več kupcev in trgovcev zaveda, da se moramo tega problema lotevati resno in da moramo za naše okolje kaj storiti, tudi če moramo za to nekaj plačati. Zato pričakujem, da v prihodnje količine odpadnih pnevmatik ne bodo rasle, saj je tudi celoten vozni park Slovenije omejen. Sedanje količine pa lahko uspešno obvladujemo.

So manipulacija, ponovna prodaja ali odlaganje na črno še mogoči?

Z naše strani gotovo ne, kajti carinska uprava zelo nadzoruje naše delo, količine, sledi, kam so šle odpadne pnevmatike. Ker smo edini zbiratelj teh pnevmatik, tudi ni konkurence, zato ni kakšne cenovne vojne, ta pa bi lahko pripeljala do različnih manipulacij in zlorab sistema. Uvozniki so namreč skrbno izbrali, kdo in kako bo za njih zbiral in odstranjeval ta odpadek. Mogoče se bo kdo čudil, da je naš center za recikliranje v Varaždinu, a za nas je ta predelovalec logistično in cenovno optimalen. Stare pnevmatike so namreč nehvaležen tovor, zavzamejo veliko prostora, a ne tehtajo veliko, zato moramo biti skrbni pri stroških logistike.