Splošno mnenje sicer je, da kolesarji počasi vedno večjo veljavo po vzoru zahodnoevropskih mest dobivajo tudi v naših mestnih središčih, a so razmere za njih daleč od idealnih in morda tudi zaradi tega vožnja s kolesom še ni tako razširjena, kot bi lahko bila.
Prevečkrat potisnjeni na rob
Eden glavnih razlogov je verjetno ta, da se kolesarjem pri obnovah in novogradnjah cest daje le obrobna vloga, kar pomaga pri dejstvu, da je kolesarjev dokaj malo, uporabnikov osebnih motornih vozil pa vse več. Kadar se gleda na kolesarje, so postopki urejanja kolesarjenja ob tem pogostokrat napačni. Slabo je urejeno vodenje kolesarjev skozi križišča, kjer kolesarji, ki imajo po zakonu prednost, niso vodeni naravnost skozi križišče, ampak ob njegovem zunanjem robu, prav tako so v mestih vprašljivi desni zavijalni pasovi, pri katerih ne veljajo semaforji (kolesarje se z njimi dodatno in po nepotrebnem zelo upočasnjuje, hkrati pa se ustvarja konflikt, ker avtomobilisti pogostokrat nočejo ustaviti kolesarju, ki ima prednost), za povečanje avtomobilske pretočnosti so bili kolesarji marsikje "umaknjeni" na pločnike... In še bi lahko naštevali. Ob tem pa skrb vzbujajo tudi statistični podatki, s katerimi so nam postregli pri Ljubljanski kolesarski mreži. Tam sicer poudarjajo, da hvalijo napovedano omejevanje motornega prometa in vzpodbujanje njegovih alternativ, ni pa vzpodbudno, da je to omejevanje v prestolnici na sporedu že 20 let. V tem času pa se je delež hoje zmanjšal za 30 odstotkov, delež kolesarjenja je ostal nespremenjen, javni prevoz je upadel za 38 odstotkov, avtomobilski promet pa se je povečal za 36 odstotkov (vir: PNZ, 2003 in PTI, 2005). Torej je trajnostna mobilnost v prestolnici vsem strateškim načrtom navkljub nazadovala. Dodaten primer pa je štajerska metropola: v Evropi se je že leta 1991 v do kolesarjev prijaznih mestih namenilo v povprečju 2,5 evra na prebivalca za kolesarsko infrastrukturo, v Mariboru pa leta 2005 le 0,6 evra (vir: Direkcija za ceste RS).
Kam spadajo rolerji?
A kolesarji niso edini udeleženci v prometu z "vozili na človeški pogon". Nikakor ne gre prezreti rolkarjev na deski, posameznikov, ki uporabljajo v zadnjih letih znova vedno bolj priljubljen skiro, predvsem pa rolarjev - uporabnikov rolerjev (drsalki podobno obuvalo s kolesci), ki se po številu uporabnikov edini vsaj približno lahko približajo kolesarjem. Rolarje bi lahko označili za udeležence v prometu, ki so "na pol poti" med pešci in kolesarji, hkrati pa so neke vrste izobčenci, saj zakon določa, da se po kolesarskih stezah smejo voziti samo kolesarji, po pločnikih pa smejo hoditi samo pešci. "Pred leti je bila narejena študija, ki je raziskovala smotrnost uvedbe dodatnih, rolerskih stez. Rezultatov študije ne poznam, vendar mislim, da bi takšna uvedba še dodatno zmanjšala širino površin, namenjenih pešcem, in zahtevala dodatna finančna sredstva. Vendar do premikov na tem področju tako ali tako ni prišlo. Celo vse manj tovrstnih uporabnikov je videti, kar je škoda, saj rolerji predstavljajo enega od načinov do okolja prijazne mobilnosti in rekreacije. V njihovem primeru raje vidim integracijo z drugimi 'šibkimi' prometnimi udeleženci (pešci in kolesarji) kot pa separacijo," pravi Gašper Žemva z Ljubljanske kolesarske mreže. Dodatna težava za rolarje pa je predvsem v aktualnih razmerah neočiščena površina, ki jo uporabljajo. Pesek za posipanje cest pozimi namreč predolgo ostane na pločnikih in kolesarskih stezah. Vse dokler te površine niso očiščene, pa je rolerje zelo nevarno uporabljati.
