Konec leta 1923 in na začetku leta 1924 je bil Adolf Hitler, takrat reven, neuspešen slikar in nekdanji vojak, zaprt zaradi veleizdaje. Kot vodja pivniškega puča je poskušal nasilno strmoglaviti weimarsko republiko, demokratično izvoljeno nemško vlado. Med prestajanjem devetmesečne zaporne kazni v Landsbergu je začel pisati knjigo, ki je postala temelj nacistične ideologije – Moj boj.
Zapor izkoristil za pisanje
Tako kot številne znane osebnosti, denimo Nelson Mandela in Martin Luther King mlajši, je tudi Hitler zapor izkoristil za pisanje. A v nasprotju z zgoraj omenjenima mirovnikoma in borcema za človekove pravice Hitlerjeva knjiga ni vsebovala pozivov k strpnosti in enakosti. Namesto tega se je predstavil kot žrtev, ki je za svoje osebne neuspehe, pa tudi za domnevni propad Nemčije, krivil Jude. V knjigi je predstavil svojo vizijo nemškega Lebensrauma – širjenja ozemlja na sosednje države, kjer naj bi živeli pripadniki arijske rase. Po njegovem mnenju bi morali Avstrija, Češkoslovaška in druga ozemlja pripasti »veliki Nemčiji«, ki bi temeljila na rasnih zakonih in diktaturi. Tudi William L. Shirer v svojem delu Vzpon in propad tretjega rajha povzema Hitlerjevo vizijo: država, utemeljena na rasi, bi združila vse etnične Nemce, tudi tiste zunaj nemških meja, in zavrgla tako monarhijo kot demokracijo.
Knjiga Moj boj je bila prvič objavljena 18. julija 1925, ko je bil Hitler star 36 let. Sprva je naletela na mlačen odziv. Kritiki, vključno z New York Timesom, so jo označili kot »neberljivo«. Knjiga je postala uspešnica šele po letu 1933, ko je Hitler prevzel oblast, nacistična stranka pa je začela sistematično širiti njegovo delo po šolah, cerkvah in državnih ustanovah.
Kaotični osnutek in moč propagande
Prvotni rokopis, naslovljen Štiri in pol leta boja proti lažem, neumnosti in strahopetnosti: Obračun, je bil slogovno in vsebinsko zmeden. Hitlerjevo pisanje je bilo slabo strukturirano, polno slovničnih napak in brez logične niti. Njegov namestnik Rudolf Hess in uredniki nacistične založbe so zato besedilo temeljito uredili in mu dali nov naslov – Moj boj.
Kot nekdanji vodja nacistične propagande je Hitler veliko pozornosti namenil prav temu področju. V knjigi poudarja, da mora biti propaganda »preprosta in ponavljajoča se«. Ta načela so pozneje uspešno uporabili pri širjenju nacističnih idej med množicami.
Posebej skrb vzbujajoče je, da Moj boj vsebuje tudi posreden poziv k nasilju nad Judi. V enem od najbolj znanih in pogosto citiranih odlomkov Hitler piše: »Če bi na začetku vojne in med vojno dvanajst ali petnajst tisoč teh hebrejskih kvarilcev naroda zastrupili z bojnim plinom […], potem žrtvovanje milijonov na fronti ne bi bilo zaman.«
Čeprav je knjiga napisana nepregledno, so njene glavne ideje jasne: rasizem, antisemitizem, širjenje ozemlja z vojno in sistematična uporaba propagande. Po neuspelem puču je Hitler spoznal, da se bo moral na oblast povzpeti po zakoniti poti – z volitvami. Leta 1927 je izdal še drugi del knjige, pozneje pa napisal tudi neobjavljeno nadaljevanje, odkrito šele po vojni.
Ko so nacisti prišli na oblast, je knjiga postala simbol režima
Leta 1925 je bilo izdanih 10.000 izvodov Mojega boja, ki so se sprva dobro prodajali, a zanimanje je kmalu upadlo. Preobrat je prišel leta 1930, ko so nacisti osvojili 107 poslanskih sedežev (prej le 12). Do konca leta 1932 je bilo prodanih že skoraj 230.000 izvodov.
Z imenovanjem Hitlerja za kanclerja leta 1933 se je knjiga začela množično širiti. Kupovale so jo vse državne ustanove, od šol do cerkva. Posebne izdaje so bile tiskane za praznike, rojstne dneve in poroke. Hitler je s prodajo postal milijonar.
Globalni vpliv in vojno obdobje
Knjiga ni ostala omejena na Nemčijo. Benito Mussolini je poskrbel za italijanski prevod, do leta 1939 pa je bila prevedena v enajst jezikov. Prodali so okoli 5,2 milijona izvodov. Voditelji nacističnih strank po svetu, tudi v ZDA, so v njej našli potrditev svojega antisemitizma in političnega ekstremizma. Do konca druge svetovne vojne je bilo v obtoku že več kot 12 milijonov izvodov.
Prepoved in poznejša kritična izdaja
Po drugi svetovni vojni je bila knjiga več desetletij prepovedana. Avtorske pravice je dobila dežela Bavarska, ki je prepovedala njeno ponovno objavo, kar je bilo skladno z zakoni, ki so prepovedovali širjenje nacistične propagande in simbolov. A knjiga je še vedno krožila po svetu v številnih jezikih. Ko so avtorske pravice leta 2015 potekle, so se v Nemčiji odprle razprave: naj se knjiga znova izda ali naj se prepoved podaljša? Ker je bilo besedilo že prosto dostopno na internetu, so se nemški zgodovinarji odločili za novo, kritično izdajo.
Inštitut za sodobno zgodovino v Münchnu je leta 2016 izdal skoraj 2000 strani obsežno izdajo z več kot 3500 znanstvenimi opombami. Cilj te izdaje je bil »razgraditi Hitlerjevo propagando in spodkopati simbolno moč knjige«. Kljub začetni zadržanosti javnosti je izdaja postala uspešnica in bila prevedena v več jezikov.
Zgodovinarji poudarjajo, da so rasistične in antisemitistične teorije v knjigi popolnoma nesmiselne in ne temeljijo na znanosti. Kritična izdaja zato deluje kot orodje izobraževanja in opozorilo pred nevarnostmi skrajnega nacionalizma.
Moj boj ostaja sporen tudi leta 2025
Kljub zgodovinski distanci knjiga še vedno sproža burne odzive. Aprila 2025 so po pregledu ameriškega obrambnega ministra Peta Hegsetha iz knjižnice Ameriške pomorske akademije odstranili avtobiografsko knjigo Vem, zakaj ujeta ptica poje (I know why the caged bird sings) avtorice Maye Angelou, medtem ko sta dve kopiji Mojega boja ostali na policah, poroča The New York Times. To je znova odprlo vprašanja o merilih za cenzuro, svobodi govora in o tem, kako se družba danes spoprijema s temno zgodovino.
