Globoko v osrčju sibirske tajge, daleč od cest, elektrike in sodobnega sveta, živi Agafja Likova, 80-letna staroverka, ki vse življenje vztraja v izolaciji, veri in življenju po strogih pravilih svojih prednikov. Njena zgodba je ena najbolj nenavadnih in ganljivih v sodobni ruski zgodovini – je zgodba o preživetju, duhovnosti, naravi in neizmerni človeški volji.
Družina, ki je izginila v divjino
Agafjini starši, pripadniki starovercev (vernikov, ki so ostali zvesti pravoslavnim obredom pred reformami v 17. stoletju), so se v tridesetih letih 20. stoletja umaknili pred sovjetskim preganjanjem globoko v divjino Sajanskega gorovja v južni Sibiriji. Leta 1937 so zapustili civilizacijo in z nekaj osnovnimi orodji, semeni ter svetimi knjigami začeli novo življenje – popolnoma ločeni od zunanjega sveta. Družina Likov je desetletja preživela brez kakršnega koli stika z drugimi ljudmi, preživljala se je z vrtnarjenjem, nabiralništvom, lovom in molitvijo.
Agafja, ki se je rodila v tajgi, ni poznala niti osnov moderne civilizacije. Leta 1978 so družino po naključju odkrili sovjetski geologi, ki so z letalom preletavali tajgo. Ta dogodek je sprožil val zanimanja in pozneje tudi obisk novinarjev, med katerimi je bil najpomembnejši Vasilij Peskov, ki je o družini napisal knjigo.
Življenje v osami
Agafja je danes edina preživela članica družine Likov. Njena mati Akulina je umrla leta 1961 zaradi lakote, njeni bratje in sestra pa so preminili leta 1981, verjetno zaradi okužb, ki so jih v osamljeno dolino nehote prinesli zunanji obiskovalci. Agafja živi sama, v skromni leseni hiši, ki sta jo zgradila z očetom Karpom, ki je umrl leta 1988.
Kljub starosti še vedno vztraja pri fizičnem delu – obdeluje vrt, skrbi za koze, nabira zelišča, jagodičevje in gobe ter peče značilen krompirjev kruh. Življenje brez elektrike, ogrevanja, interneta in osnovne infrastrukture za večino pomeni nepredstavljiv napor, Agafja pa to vidi kot naravno stanje bivanja. Njeno življenje poteka v ritmu narave in molitve.
Vera kot steber preživetja
Duhovnost je središče Agafjinega sveta. Molitev je neločljivi del njenega vsakdana, v času bolezni ali nevarnosti pa postane tudi edina opora. Obiskovalci poročajo, da se pogosto ustavi sredi pogovora, da bi zmolila. Staroverci imajo edinstveni sistem štetja molitev, ki jih spremljajo z dotikanjem ročno izdelanih gumbov na tako imenovani lestovki – nekakšnem rožnem vencu.
Njena vera je neomajna in ji je pomagala tudi skozi težke trenutke – bodisi ob izgubi družine, lakoti, bolezni in celo med pandemijo covida-19, ko je virus dosegel tudi njeno odročno domovanje. Takrat so ji prostovoljci pripeljali zdravila, sama pa je trdila, da so molitve in sveta voda pripomogle k njenemu okrevanju.
Pomoč iz zunanjega sveta
Kljub začetni zaprtosti je Agafja sčasoma sprejela nekaj pomoči zunanjega sveta. Od leta 2011 ji študenti ruskega tehnološkega inštituta MIREA redno prinašajo hrano, zdravila, semena in drva za kurjavo. Vsako leto organizirajo ekspedicijo, ki s helikopterjem pristane v bližini njenega domovanja. Čeprav ne mara konzervirane hrane in ima stroge prehranske zahteve (raje ima suho sadje in klasično, nepakirano sol), je hvaležna za pomoč, saj starost počasi omejuje njeno zmožnost za fizično delo.
Agafja danes skrbi za več koz, mačke in psa. Opaža, da je brez domačih živali nemogoče nadzorovati število miši ali prestrašiti medvede, ki jo pogosto obiskujejo. V eni izmed zgodb je opisala, kako jo je pred hišo presenetil medved, a se je ustrašil njenega križa in molitve ter pobegnil nazaj v gozd.
Prijazna, a zadržana
Kljub izolaciji je Agafja topla in prijazna – vendar svoje zaupanje razpira počasi. Novinar Pavel Selin, ki je o njej posnel dokumentarni film, pripoveduje, da ga je Agafja šele po več dneh spustila bliže, potem ko sta skupaj prebirala Sveto pismo. Ne mara fotografiranja, čeprav je s časom postala bolj odprta tudi do kamere. Navdušujejo jo novi predmeti, čeprav jih pogosto dojema s sumničavostjo – brezpilotnik, ki ga je prinesel eden od študentov, jo je najprej prestrašil, potem pa ga je poimenovala »čudni leteči stroj«.
Prav tako verjame, da je Zemlja ravna in da so nekatere tehnološke novosti delo »hudobnih sil«. Kljub temu pa zna uporabljati svetilke, nože, posodo in druge predmete, ki jih prejema od obiskovalcev.
Ohranjanje spomina in dediščine
Agafja še vedno obiskuje grobove svojih najdražjih, čeprav so danes težko dostopni. Medvedje so razmetali križe, ki jih je pozneje skupaj s prostovoljci znova postavila. Še vedno uporablja tradicionalna znanja – izdeluje pasove, tke, suši zelišča in nosi preprosta oblačila, čeprav danes večino oblačil dobi od obiskovalcev.
