»Mi, ljudstva Združenih narodov, smo odločeni obvarovati prihodnje rodove pred strahotami vojne, ki je dvakrat v življenju naše generacije človeštvu prizadejala nepopisno trpljenje …« To so uvodne besede listine, ki jih osemdeset let po njenem podpisu generalni sekretar OZN Antonio Guterres citira ob trditvi, da obstaja neposredna povezava med ustanovitvijo OZN in preprečevanjem tretje svetovne vojne. »OZN je živeči čudež, ki ga delavke in delavci Združenih narodov oživljajo vsak dan in vsepovsod,« je ob visokem jubileju dejal Guterres. Vsak dan in vsepovsod? Ne v Ukrajini ali Gazi.
Malo razlogov za praznovanje
Veliki jubileji prinašajo velike besede, a ob osemdesetletnici OZN bolj kot besede generalnega sekretarja odmevajo besede kazahstanskega veleposlanika pri OZN Kairata Umarova, ki pravi, da osemdesetletnica ni praznična: »To bi morali biti združeni, ne pa razdruženi narodi. Skupaj lahko dosežemo veliko, vendar se danes o marsičem ne moremo strinjati in se zato strinjamo o tem, da se ne strinjamo.«
Boleča resnica je, da je razlogov za praznovanje visokega jubileja OZN bolj malo. Njihov vpliv na mednarodnem prizorišču se zmanjšuje, povečuje pa vpliv korporacij, supermilijarderjev in Donalda Trumpa, ki si lahko privošči prostaško oceno konflikta med Izraelom in Iranom, o katerem govori kot o pretepu šolarjev na igrišču, in požanje celo pohvalo Natovega generalnega sekretarja, češ da mora »ati« včasih uporabiti močno besedo.
Ravno Trump prinaša največje težave Združenim narodom. Ne samo z grožnjami o drastičnem zmanjšanju ameriške »članarine«, ki je sicer najvišja od vseh. Številni člani republikanske stranke zahtevajo popoln umik ZDA iz OZN, ki jo obtožujejo, da je postala skorumpirana platforma tiranov in napadov na Ameriko in njene zaveznice ter da ji desetletja ni uspelo preprečevati vojn, genocidov, kršitev človekovih pravic in celo pandemij. Tudi Trump je kritiziral OZN še pred vnovično izvolitvijo in dejal, da ne izključuje popolnega umika ZDA. Soočena s pričakovanim zmanjšanjem prispevkov ZDA in posnemovalk je OZN že začela odpuščati in sprožila dolgo prelagane reforme. Njeno zanašanje na multilateralizem je ogroženo, krčevito se bori za to, da ostane pomembna v svetu z vse več unilateralizma in vojn.
Problem varnostnega sveta
Njen glavni organ, varnostni svet, je videti nemočen v poskusih ustavljanja vojn v Ukrajini in Gazi. V najnovejšem konfliktu med Izraelom in ZDA na eni ter Iranom na drugi strani se je vloga varnostnega sveta spremenila iz varnostne v opazovalsko. Krizne čase OZN naj bi najbolje zrcalila njena nesposobnost pri spreminjanju varnostnega sveta, v katerem ima stalne sedeže pet držav, Velika Britanija, Francija, Kitajska, Rusija in ZDA (deset držav izvolijo za dvoletno članstvo). Čeprav že dolgo prevladuje mnenje, da bi stalna sedeža morali imeti tudi Afrika in Južna Amerika, se diplomati desetletja ne morejo dogovoriti o reformi.
Osemdeset let po ustanovitvi v San Franciscu se najboljši poznavalci sprašujejo, ali OZN, ki ima skoraj 150.000 zaposlenih, lahko preživi kot pomembna mednarodna organizacija v vse bolj napetem razdruženem svetu, ki se na novo oborožuje, in celo, ali sploh lahko preživi. Optimizem ob njenem nastanku 26. junija 1945 v San Franciscu se je osemdeset let kasneje prelevil v pesimizem. Guterres ima morda prav, ko trdi, da je OZN najbolj zaslužna za to, da (še) ni bilo tretje svetovne vojne, o kateri pa zadnje čase govori marsikdo. A vojn ni malo. Niso samo v Ukrajini in Gazi, ampak tudi v Sudanu, vzhodnem Kongu, Haitiju, Mjanmaru in drugod.
Vloga, kot je še ni bilo
Ustanovno listino OZN je v zelo drugačnem svetu žičnih telefonov, radijskih sprejemnikov in propelerskih letal podpisalo 50 držav, večinoma iz Južne Amerike in Evrope in samo nekaj z Bližnjega vzhoda, Afrike in Azije. Število članic se je skozi desetletja skoraj početverilo, na današnjih 193, največjo celinsko skupino pa tvori 54 afriških držav. Kljub vsem kritikam, ki jih je OZN deležna, pa njen zagovorniki poudarjajo, da je od leta 1948 izpeljala 71 mirovnih misij (trenutno so modre čelade v enajstih).
Singapurski akademik Kishore Mahbuhani enako kot Guterres poudarja, da je OZN preprečila tretjo svetovno vojno, hkrati pa številne majhne države obvarovala pred agresijo in okupacijo. »V primerjavi s predhodnico, Ligo narodov, ki je propadla zaradi fašizma in globalne vojne, OZN še vedno obstaja. Genialna odločitev ustanoviteljev o dodelitvi pravice veta velikim silam v varnostnem svetu zagotavlja preživetje OZN celo v časih, ko ne more ukrepati,« ocenjuje Muhbahani OZN, katere vloga pri zastopanju in različnih oblikah pomoči dandanašnjim osmim milijardam Zemljanov je zgodovinsko res neprimerljiva.
