»Potres« (Les Echos), »Klofuta za Macrona« (L'Opinion), »Klofuta« (La Libération), »Razpad Francije« (La Croix), »Francija na preizkušnji brezvladja« (Le Figaro), »Macron žrtev glasovanja proti sebi« (Le Monde), to so ponedeljkovi naslovi na prvih straneh francoskih časopisov. Francija se je po nedeljskem drugem krogu parlamentarnih volitev znašla brez jasne vladne večine. Nekateri celo menijo, da v tako razpršenem parlamentu, kot je zdaj in s kakršnim noben predsednik v zadnjih 27 letih ni začel svojega mandata, ne bo mogoče vladati in sprejemati zakonov.
Macron bo moral iskati kompromise
Zaradi večinskega volilnega sistema doslej, razen v letih 1988–1993, v Franciji ni bilo težav z oblikovanjem vladne večine, za katero je potrebnih vsaj 289 poslancev. Tako Francozi ne vedo, kaj so to koalicijska pogajanja. Zdaj pa ima koalicija Emmanuela Macrona samo 246 poslancev. Očitno bo moral najti kompromis z republikanci (desnica), ki so zdaj tudi hudo poraženi, neenotni pa glede vprašanja, ali naj ostanejo v opoziciji ali naj začnejo koalicijska pogajanja z Macronom.
»Že jutri si bomo začeli prizadevati, da pridemo do večine, s katero bomo zagotovili naši državi stabilnost in nujne reforme,« je v nedeljo zvečer dejala premierka Elisabeth Borne. Med nujnimi reformami je najbrž mislila zlasti na pokojninsko, v kateri hočeta z Macronom postopno do leta 2031 starost upokojitve s sedanjih 62 povečati na 65 let. Levo zavezništvo Jean-Luca Mélenchona na primer zahteva, da se ta starost zniža na 60 let.
Mélenchonovi zavezniki nočejo skupne politične skupine
Radikalnemu levičarju Mélenchonu se sicer ni uspelo niti približati svojemu cilju, da bi postal premier. Poleg tega je levica na volitvah pred letom 2017 vedno dobila veliko več odstotkov glasov in poslancev kot zdaj. Mélenchon pa je lahko zadovoljen, da Macron nima več absolutne večine in da je njegova združena levica postala glavna opozicijska sila v parlamentu in državi. A ni več tako združena, saj so v ponedeljek Zeleni, socialisti in komunisti, ki so bili doslej v podrejenem položaju v levem zavezništvu, zavrnili Mélenchonov predlog, da bi z njegovo Nepokorjeno Francijo tvorili eno poslansko skupino.
Najmočnejša opozicijska stranka tudi ni Nepokorjena Francija z 79 poslanci, ampak skrajno desni Nacionalni zbor, ki je povečal število poslancev z 8 na 89. Gre za zgodovinski uspeh stranke Marine Le Pen. Očitno je v drugem krogu v 108 dvobojih med njenim in Macronovim kandidatom veliko Francozov glasovalo za skrajno desnico, tudi če so v prvem krogu glasovali za poražene kandidate levega zavezništva ali republikancev. Veliko Francozov očitno ne mara Macrona kot osebe, ne njegove absolutne oblasti, prav tako ne njegove politike, ki gre v smeri krepitve gospodarstva, ne pomaga pa dovolj podeželju, ki je v globalizaciji zapostavljeno. Francozi pa se ne bojijo več Le Penove in njene stranke.
