Okrožno sodišče v Washingtonu D. C. je zavrnilo zahtevo Ljiljane Karadžić, potem ko se je pritožila, da je urad za nadzor tujega premoženja (OFAC) ameriškega finančnega ministrstva neupravičeno zavrnil njen izbris s seznama "posebej označenih in blokiranih oseb".
V svoji najnovejši zahtevi je trdila, da je bila odločitev urada samovoljna in da sankcije proti njej niso upravičene, ker so se ti dogodki zgodili "pred več kot 20 leti". Njen odvetnik Peter Robinson pa je za Detektor navedel, da v zadnjih 20 letih ni storila ničesar, kar bi upravičilo ohranitev ameriških sankcij, ter dodal, da je Evropska unija iste sankcije odpravila pred 14 leti.
Sodišče je v sodbi navedlo, da se je OFAC opiral na navzočnost Ljiljane Karadžić na javnih dogodkih, ki slavijo zločine in dediščino njenega moža, vključno z dogodkom, na katerem so izpodbijali legitimnost Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije. Navedlo je tudi, da je OFAC opozoril na osebne stike in korespondenco, vključno s tisto, v kateri naj bi moža pozivala, naj se nikoli ne preda oblastem. Izpostavilo je še, da je bila Karadžić z otrokoma uvrščena na seznam že v času, ko je bil njen mož na begu, saj so bili osumljeni, da so mu pomagali pri izogibanju aretaciji.
Ljiljana Karadžić je sicer svojega moža leta 2005 v govoru, ki ga je predvajalo več televizij v BiH in Srbiji pozvala, naj se preda oblastem. Njen poziv je takrat podprl tudi takratni politični vrh, vključno premierjem Borisom Tadićem.
Nekdanji politični voditelj Srbov v BiH v zaporu na britanskem otoku Wight prestaja dosmrtno zaporno kazen zaradi vojnih zločinov in genocida. Na begu je bil 13 let, prijeli pa so ga 21. julija 2008 v Beogradu, kjer je leta živel z lažno identiteto kot zdravilec Dragan Dabić.
Na sodišču v Haagu je bil po letih sojenja pravnomočno obsojen 20. marca 2019 zaradi genocida, zločinov proti človečnosti in vojnih zločinov med vojno v BiH med letoma 1992 in 1995.
