Po vsem svetu vlade namenjajo ogromne vsote denarja za zapiranje več kot 11,5 milijona ljudi. Samo v ZDA – državi z največ zaporniki – znaša letni proračun za zapore približno 80,7 milijarde dolarjev, kar je okoli 69,1 milijarde evrov. V Braziliji je ta znesek okrog štiri milijarde dolarjev (približno 3,4 milijarde evrov), medtem ko Indija, država s četrto največjo zaporniško populacijo na svetu, porabi skoraj milijardo dolarjev (860 milijonov evrov).
Testenine valuta, delo pa prinaša le nekaj centov na uro
V mnogih državah imajo zasebna podjetja ogromen dobiček od zaporov – od gradnje celic do prodaje telefonskih pogovorov. V zaporih imajo organizirane kriminalne skupine svoja imperija tihotapljenja in izsiljevanja. Zaporniki se borijo za preživetje v sivi ekonomiji, kjer so testenine valuta, delo pa prinaša le nekaj centov na uro.
Poleg nizkih stopenj rehabilitacije vlade niso uspele rešiti še ene rastoče krize: prenatrpanosti zaporov. Organizacija Penal Reform International poroča, da se vsaj 155 držav spopada s prenatrpanostjo, medtem ko je v 11 državah kapaciteta tamkajšnjih zaporov več kot podvojena. Zaporniški objekti v Kongo, Kambodži in na Filipinih so zasedeni med 300 in 600 odstotki svoje uradne zmogljivosti.
Zasebni sektor se je od osemdesetih let naprej vse bolj vmešal v upravljanje zaporov. ZDA, Velika Britanija, Mehika in Brazilija prenašajo upravljanje in storitve na komercialna podjetja. Večina držav v Evropi, Aziji in Afriki se je doslej uprla privatizaciji, poudarjajoč pomen javne odgovornosti.
Zasebna podjetja gradijo in upravljajo z zapori
Ameriška vlada letno porabi več kot 3,9 milijarde dolarjev (kar je nekaj več kot 3,35 milijarde evrov) za zasebne zapore, katerih lastniki dodatno zaslužijo milijarde na storitvah, kot so prehrana zapornikov, zdravstvena oskrba in telekomunikacije. Tisti izdelki v zaporu so lahko prodani do 600 odstotkov dražje, telefonski klic 15 minut pa lahko stane do 16 dolarjev (13,75 evra), piše Deutsche Welle.
Medtem ko so indijski zapori popolnoma v državni lasti, je brazilski sistem deležen kritik, ker spodbuja zasebna podjetja, kot je Umanizzare, da namesto rehabilitacije stremijo k povečevanju števila zapornikov, kar vodi v prenatrpanost in nasilje. To se je izkazalo v številnih uporih v zaporih po Latinski Ameriki. Leta 2017 je med uporom v prenatrpanem zaporu v Manausu umrlo skoraj 60 ljudi.
Zasebna podjetja gradijo cele zapore in jih upravljajo, zagotavljajo nadzorno tehnologijo, izvajajo delovne programe, prevažajo zapornike med zapori in sodišči. Običajno znižujejo stroške z zmanjšanjem števila zaposlenih, kar zmanjšuje tudi storitve za zapornike. »Barbarski« zapor v Brooklynu je primer slabega upravljanja državnih zaporov – sodnik v New Yorku je zagrozil, da bo zmanjšal kazen obsojencu na hišni pripor, če bo premeščen v zvezni zapor v Brooklynu, zaradi številnih umorov in spopadov z noži. Upravljanje in pogoji so bili po mnenju sodišča »barbarski«.
Kriminalci letno zaslužijo milijone evrov
V zaporih cveti siva ekonomija, organizirane kriminalne bande so globoko zakoreninjene v sistem. Ukvarjajo se s trgovino z drogami, nasiljem in tihotapljenjem orožja ter mobilnih telefonov. Brazilska banda PCC prodaja drogo za okoli 20-krat višjo ceno kot na ulici, pametni telefoni v zaporu pa stanejo tudi do 1500 dolarjev (nekaj manj kot 1300 evrov). Tako kriminalci letno zaslužijo milijone evrov.
Benjamin Lessing, politolog z Univerze v Chicagu, pravi, da so poskusi brazilske vlade, da bi se spopadla z bandami, vodili v povečevanje števila zapornikov in gradnjo novih zaporov, ki so sčasoma padli pod nadzor band. V Braziliji bande niso nastale kot mafijaške družine ali karteli, ampak kot odgovor na brutalne razmere v zaporih. Njihova resnična inovacija je bila vzpostavitev osnovnega družbenega reda – prepovedujejo posilstva, kraje in izsiljevanje v zaporu, hkrati pa upravičujejo nasilje.
Zaporniško podzemlje v Indiji se prav tako spoprijema s kriminalnimi mrežami: v zaporu Tihar v New Delhiju je razširjeno izsiljevanje, naročeni umori in trgovina z drogami. V zahodnem Gujaratu je zapor Sabarmati postal središče čezmejne kriminalne dejavnosti, vključno s pranjem denarja. V prenatrpanih celicah so zaporniki vzpostavili neformalno tržišče, ki je nastalo iz nuje. Vsakodnevni predmeti, kot so testenine, milo in cigarete, so valuta v sistemu, v katerem je preživetje pogosto odvisno od trgovine.
Zaporniki služijo kot kurirji, čuvaji ali stražarji
V mnogih zapornih sistemih obstaja brutalno pravilo dolga: vzemi enega, vrni dva ali celo tri. Gre za obliko zelo donosnega kredita za osnovne potrebščine in tihotapljenje, ki lahko zapornike hitro potegne v začaran krog dolgov in nasilnih povračilnih ukrepov. Zaporniki brez zunanje podpore pogosto prodajajo drogo drugim zapornikom, da si zagotovijo osnovne potrebe. Kot nadomestek služijo kot kurirji, čuvarji ali stražarji. V zameno dobijo zaščito, hrano ali delež dobička.
Sorodniki so včasih prisiljeni skriti mobilne telefone ali droge na svojem telesu, ko obiščejo zapornike ali pa odplačujejo njihove dolgove. Po podatkih nevladne organizacije Prison Policy Initiative družine zapornikov v Združenih državah Amerike letno porabijo 2,9 milijarde dolarjev za hrano, telefonske klice in druge stroške, povezane z izpolnitvijo kazni svojih bližnjih. Pogosto morajo plačati tudi sodne stroške, odškodnine ali globe. V zaporu nekdo morda ni prostovoljni član tolpe, vendar upošteva njena pravila in ima po izpustitvi stike, ki mu lahko pomagajo pri začetku posla z drogami ali drugih kriminalnih dejavnosti. »Na ta način zaporniki vračajo moč tolpam na ulicah,« je Lessing povedal za DW.
